1.12.2010   

SL

Uradni list Evropske unije

C 324/5

1.

je Svet 12. novembra 2002 odobril Resolucijo o spodbujanju okrepljenega evropskega sodelovanja na področju poklicnega izobraževanja in usposabljanja (1), na podlagi katere so ministri, pristojni za poklicno izobraževanje in usposabljanje v državah članicah EU, državah EFTA/EGP in državah kandidatkah, Komisija in evropski socialni partnerji na srečanju v Københavnu 29. in 30. novembra 2002 sprejeli izjavo, ki predstavlja strategijo za izboljšanje uspešnosti, kakovosti in privlačnosti poklicnega izobraževanja in usposabljanja (splošno znana kot københavnski proces);

2.

sta Evropski parlament in Svet v Priporočilu z dne 18. decembra 2006 o ključnih kompetencah za vseživljenjsko učenje (2) pozvala države članice k vključevanju teh kompetenc v svoje strategije vseživljenjskega učenja, da bi vsem mladim zagotovili sredstva za razvoj takšnih kompetenc do ravni, ki bi bila ustrezna podlaga za nadaljnje učenje in poklicno življenje;

3.

je Svet v Resoluciji o novih znanjih in spretnostih za nova delovna mesta z dne 15. novembra 2007 (3) poudaril, da je nujno predvideti prihodnje potrebe po strokovni usposobljenosti, da bi usposobili delavce za nove zaposlitve v družbi znanja, in sicer z izvajanjem ukrepov, s pomočjo katerih bi znanje, spretnosti in usposobljenost uskladili s potrebami gospodarstva ter preprečili morebitne vrzeli;

4.

je Svet v Sklepih z dne 22. maja 2008 o izobraževanju odraslih priznal ključno vlogo, ki jo lahko ima izobraževanje odraslih pri doseganju ciljev lizbonske strategije s spodbujanjem socialne kohezije, zagotavljanjem potrebnega znanja državljanom pri iskanju nove zaposlitve in pri pomoči Evropi, da bo bolje pripravljena na izzive globalizacije, ter države članice pozval, naj preučijo vrsto posebnih ukrepov na področju izobraževanja odraslih (4);

5.

je Svet v Sklepih z dne 21. novembra 2008 o mobilnosti mladih (5) države članice pozval, naj vsem mladim, ki se poklicno izobražujejo in usposabljajo, omogočijo, da sodelujejo v programih mobilnosti, ter izboljšajo možnosti za mobilnost v okviru poklicnega izobraževanja in usposabljanja;

6.

je v Resoluciji Sveta in predstavnikov vlad držav članic, ki so se sestali v okviru Sveta, z dne 21. novembra 2008 o boljšem vključevanju vseživljenjske orientacije v strategije vseživljenjskega učenja (6) poudarjeno, da je treba posameznikom pomagati pri identificiranju njihovih že obstoječih znanj in spretnosti ter pri zastavljanju učnih ciljev, s pomočjo katerih bodo izboljšali svoje poklicne možnosti;

7.

so Svet in predstavniki vlad držav članic, ki so se sestali v okviru Sveta, v Sklepih z dne 12. maja 2009 (7) o okrepitvi partnerstev med izobraževalnimi ustanovami in ustanovami za usposabljanje ter socialnimi partnerji, zlasti delodajalci, na področju vseživljenjskega učenja države članice pozvali k aktivnemu spodbujanju takšnih partnerstev;

8.

je Svet v Sklepih z dne 12. maja 2009 o strateškem okviru za evropsko sodelovanje v izobraževanju in usposabljanju („ET 2020“) (8) za tovrstno sodelovanje za obdobje do leta 2020 vzpostavil okvir, ki sisteme izobraževanja in usposabljanja v celoti vključuje v perspektivo vseživljenjskega učenja;

9.

je Evropski svet v sklepih z dne 25. in 26. marca 2010 ter 17. junija 2010 (9) v okviru strategije Evropa 2020 določil dva krovna cilja za izobraževanje in usposabljanje. Komisijo je tudi pozval, naj predstavi potrebne ukrepe za izvajanje te strategije na ravni EU, zlasti v okviru vodilnih pobud;

10.

je Svet v Sklepih z dne 11. maja 2010 o kompetencah za vseživljenjsko učenje in pobudi „nova znanja in spretnosti za nova delovna mesta“ (10) pozval države članice, naj bolj podprejo usvajanje, posodabljanje in nadaljnji razvoj celotnega niza kompetenc pri poklicnem izobraževanju in usposabljanju, hkrati pa podprejo začetni in nadaljnji strokovni razvoj učiteljev in vodij usposabljanj v poklicnem izobraževanju in usposabljanju, med drugim tudi zato, da bi bili usposobljeni za prevzemanje novih vlog, ki jih zahteva na kompetencah temelječ pristop;

11.

je Svet v Sklepih z dne 10. in 11. maja 2010 o socialni razsežnosti izobraževanja in usposabljanja (11) pozval države članice, naj izboljšajo pridobivanje ključnih kompetenc po poklicnih poteh in programih ter bolje obravnavajo potrebe prikrajšanih učencev.

1.

imata začetno in nadaljevalno poklicno izobraževanje in usposabljanje (v nadaljnjem besedilu: I-VET oziroma C-VET) enak dvojni cilj, tj. prispevati k zaposljivosti in gospodarski rasti ter poiskati odgovore na širše družbene izzive, zlasti s spodbujanjem socialne kohezije. Mladim, pa tudi odraslim, bi morala ponuditi privlačne in izzivov polne poklicne priložnosti; pritegniti bi morala tako ženske kot moške, tako posameznike, ki veliko obetajo, kot tiste, ki jim iz različnih razlogov grozi, da bodo izključeni iz trga dela;

2.

se bo evropski trg dela v prihodnje hkrati soočal s staranjem prebivalstva in zmanjševanjem generacij mladih, ki vstopajo v sisteme izobraževanja in usposabljanja ter na trg dela. Istočasno se bo moral spoprijeti še z izzivi nenehnega tehnološkega razvoja in spreminjajočih se gospodarskih zahtev. Odrasli, zlasti pa starejši delavci, bodo zato morali vse pogosteje nadgrajevati in širiti svoja strokovna znanja in kompetence s stalnim poklicnim izobraževanjem in usposabljanjem;

3.

ima lahko sedanji upad gospodarske rasti resne posledice za naložbe v poklicno izobraževanje in usposabljanje. Zaradi proračunskih omejitev je treba poiskati inovativne rešitve za zagotovitev trajnega financiranja poklicnega izobraževanja in usposabljanja ter učinkovitega dodeljevanja in pravičnega razporejanja sredstev;

4.

so lahko neustrezne kvalifikacije ovira za produktivnost, rast in konkurenčnost. Treba je predvideti potrebe po strokovni usposobljenosti in njen primanjkljaj za vse ravni izobrazbe, to pa nato prenesti v politiko in prakso, da bi z ustrezno ponudbo poklicnega izobraževanja in usposabljanja bolje zadostili potrebam gospodarstva, državljanov in družbe na splošno;

5.

je oblikovanje poklicnega izobraževanja in usposabljanja skupna odgovornost nacionalnih vlad, socialnih partnerjev, delodajalcev in drugih ustreznih interesnih skupin, na primer sektorskih organizacij, ponudnikov poklicnega izobraževanja in usposabljanja, učiteljev, vodij usposabljanj ter učencev: tesnejše sodelovanje je v skupnem interesu vseh;

6.

bi bilo treba v evropskih in nacionalnih politikah poudariti, da so v družbi znanja poklicne spretnosti in kompetence prav tako pomembne kot akademske;

7.

je glede na družbeni in gospodarski pomen poklicnega izobraževanja in usposabljanja v Evropi zelo pomembno ohraniti in še dodatno izboljšati njegovo odličnost. Vrhunsko poklicno izobraževanje in usposabljanje je ključnega pomena pri zagotavljanju, da bo Evropa še naprej največja izvoznica industrijskih proizvodov na svetu. Poklicno izobraževanje in usposabljanje, ki dosega dobre rezultate, je zelo pomembno tudi za ohranjanje evropskega modela socialne varnosti.

I.

globalne vizije poklicnega izobraževanja in usposabljanja v letu 2020;

II.

strateških ciljev za obdobje 2011–2020 in nekaterih podpornih horizontalnih ciljev;

III.

načel, na katerih temeljita upravljanje københavnskega procesa in odgovornost zanj;

IV.

kratkoročnih ciljev za prva štiri leta (2011–2014),

—

privlačnega in vključujočega poklicnega izobraževanja in usposabljanja (I-VET in C-VET) z visoko usposobljenimi učitelji in vodji usposabljanj, inovativnimi učnimi metodami, visokokakovostno infrastrukturo in objekti ter kar najbolj v skladu s potrebami trga dela, in možnosti za nadaljnje izobraževanje in usposabljanje,

—

visokokakovostnega začetnega poklicnega izobraževanja in usposabljanja (I-VET), ki bi bilo lahko zanimiva, splošnemu izobraževanju enakovredna izbira za učence, starše in družbo na splošno. I-VET bi moral učencem omogočiti razvoj ključnih kompetenc in specifičnih poklicnih znanj,

—

enostavno dostopnega in poklicno usmerjenega nadaljevalnega poklicnega izobraževanja in usposabljanja (C-VET) za zaposlene, delodajalce, samostojne podjetnike in nezaposlene, ki bo omogočilo razširitev njihovega znanja ter spreminjanje poklica,

—

prilagodljivih sistemov poklicnega izobraževanja in usposabljanja, ki bodo temeljili na učnih rezultatih in zagotavljali fleksibilnost učnih poti, omogočali prehajanje med različnimi podsistemi izobraževanja in usposabljanja (šolsko izobraževanje, poklicno izobraževanje in usposabljanje, visokošolsko izobraževanje, izobraževanje odraslih), poskrbeli za priznavanje neformalnega in priložnostnega učenja, vključno s kompetencami, pridobljenimi na delovnem mestu,

—

evropskega prostora izobraževanja in usposabljanja s preglednimi sistemi kvalifikacij, ki bo omogočil prenašanje in zbiranje učnih rezultatov, priznavanje kvalifikacij in kompetenc ter povečal nadnacionalno mobilnost,

—

veliko več možnosti za nadnacionalno mobilnost učencev v poklicnem izobraževanju in usposabljanju ter učiteljev in drugih strokovnjakov s tega področja,

—

enostavno dostopnih in visokokakovostnih storitev na področju informiranja, usmerjanja in svetovanja za vseživljenjsko učenje, ki bodo povezane v usklajeno omrežje in bodo evropskim državljanom v pomoč pri sprejemanju tehtnih odločitev in pri načrtovanju njihovega izobraževanja in poklicne poti ob preseganju tradicionalnih vlog spolov.

(a)

povečati kakovost I-VET (glej tudi točko 1.2 v nadaljevanju) z izboljšanjem kakovosti in kompetenc učiteljev, vodij usposabljanj in vodstvenih delavcev šol, uvajanjem fleksibilnega prehajanja med vsemi ravnmi izobraževanja in večjo javno ozaveščenostjo o možnostih, ki jih ponuja poklicno izobraževanje in usposabljanje. To je pomembno zlasti za tiste države članice, v katerih je poklicno izobraževanje in usposabljanje podcenjeno;

(b)

spodbujati praktične dejavnosti in zagotavljati visokokakovostno informiranje in usmerjanje, kar bo otrokom, vključenim v obvezno izobraževanje, in njihovim staršem omogočilo, da se seznanijo z različnimi poklici in možnostmi zaposlitve;

(c)

zagotoviti, da bodo učni načrti I-VET zajemali ključne kompetence in razviti ustrezne načine ocenjevanja;

(d)

organizirati dejavnosti učenja in poučevanja, ki bodo spodbujale razvoj znanj in spretnosti za upravljanje kariere v okviru I-VET;

(e)

omogočiti učencem v I-VET dostop do ustrezne sodobne tehnične opreme, učnega gradiva in infrastrukture. Ponudniki poklicnega izobraževanja in usposabljanja bi morali razmisliti o medsebojni delitvi stroškov in opreme ter v sodelovanju s podjetji. Spodbujati bi bilo treba tudi učenje na delovnem mestu v podjetjih, ki imajo ustrezno infrastrukturo;

(f)

spremljati prehod diplomantov poklicnega izobraževanja in usposabljanja na trg dela ali k nadaljnjemu izobraževanju in usposabljanju prek nacionalnih sistemov za spremljanje.

(a)

Za privlačnost poklicnega izobraževanja in usposabljanja je najprej treba zagotoviti visoko kakovost ponudbe. Da bi zagotovile večjo kakovost in preglednost, spodbudile medsebojno zaupanje, mobilnost delavcev in učencev ter vseživljenjsko učenje, bi morale države članice vzpostaviti okvire za zagotavljanje kakovosti v skladu s priporočilom EQAVET;

(b)

države članice bi morale do konca leta 2015 na nacionalni ravni vzpostaviti skupni okvir za zagotavljanje kakovosti za ponudnike poklicnega izobraževanja in usposabljanja, ki bi se uporabljal tudi za s tem povezano učenje na delovnem mestu in bil združljiv z okvirom EQAVET.

(a)

S fleksibilno ponudbo usposabljanja in naložbami bi morale države članice izboljšati začetno in nadaljevalno usposabljanje učiteljev, vodij usposabljanj, mentorjev in svetovalcev. Ta cilj je še toliko bolj pomemben zaradi staranja populacije učiteljev in vodij usposabljanj v Evropi, spreminjajočih se razmer na trgih dela in delovnih okolij ter dejstva, da je treba pritegnili tiste, ki so najbolj nadarjeni za poučevanje. Treba bi bilo spodbujati pripravništvo učiteljev in vodij usposabljanj v podjetjih;

(b)

Države članice bi morale sodelovati pri opredeljevanju najboljših praks in določanju vodilnih načel glede na spreminjajoče se kompetence in profile učiteljev in vodij usposabljanj s področja poklicnega izobraževanja in usposabljanja. To bi bilo mogoče ob podpori Evropske komisije in Cedefopa ter v sodelovanju z njegovo mrežo učiteljev in vodij usposabljanj v poklicnem izobraževanju in usposabljanju.

(a)

organi v državah članicah – na nacionalni, regionalni ali lokalni ravni – bi morali ustvariti priložnosti za okrepljeno sodelovanje med šolami in podjetji, saj bi s tem po eni strani učiteljem omogočili, da se bolje seznanijo z delovno prakso, po drugi strani pa bi vodje usposabljanj tako pridobili nova splošna pedagoška znanja in spretnosti ter kompetence;

(b)

države članice bi morale spodbujati partnerstva med socialnimi partnerji, podjetji, ponudniki izobraževanja in usposabljanja, službami za zaposlovanje, javnimi organi, raziskovalnimi organizacijami in drugimi ustreznimi interesnimi skupinami, da bi zagotovili boljšo obveščenost o potrebah na trgu dela ter z ustreznim razvojem znanja, spretnosti in kompetenc bolje zadostili tem potrebam. Delodajalci in socialni partnerji bi si morali prizadevati za jasno opredelitev kompetenc in kvalifikacij po posameznih sektorjih in med sektorji, ki jih potrebujejo tako kratkoročno kot dolgoročno. Še naprej bi bilo treba razvijati skupen jezik (18), ki bi povezal izobraževanje in usposabljanje na eni strani s poklicnim življenjem na drugi, moral pa bi biti skladen tudi z drugimi instrumenti EU, na primer EOK;

(c)

učni načrti v poklicnem izobraževanju in usposabljanju bi morali biti usmerjeni k učnim rezultatom in bolje upoštevati potrebe trga dela. To vprašanje bi bilo treba rešiti s pomočjo modelov sodelovanja s podjetji ali profesionalnimi panožnimi organizacijami, ki bi institucijam poklicnega izobraževanja in usposabljanja zagotovili povratne informacije o zaposljivosti in stopnji zaposlenosti njihovih diplomantov;

(d)

države članice, zlasti pa ponudniki poklicnega izobraževanja in usposabljanja, bi morali izboljšati kakovost in ustreznost poklicnega izobraževanja in usposabljanja s pomočjo povratnih informacij svetovalnih služb o zaposlovanju ali nadaljnjem izobraževanju diplomantov poklicnega izobraževanja in usposabljanja;

(e)

učenje na delovnem mestu, ki se izvaja v sodelovanju s podjetji in neprofitnimi organizacijami, bi moralo postati sestavni del vseh začetnih programov poklicnega izobraževanja in usposabljanja;

(f)

države članice bi morale podpirati razvoj vajeniškega usposabljanja in ozaveščanje o njem.

(a)

aktivno spodbujati posameznike, da se vključijo v C-VET, ponudnike poklicnega izobraževanja in usposabljanja pa, da temu področju namenijo več pozornosti, pri čemer se je treba še posebno posvetiti posameznikom, ki se soočajo s spremembami na trgu dela (npr. delavcem, ki bi lahko izgubili zaposlitev, in nezaposlenim), in prikrajšanim skupinam;

(b)

vzpostaviti ustrezen okvir, ki bo spodbujal podjetja, da še naprej vlagajo v razvoj človeških virov in C-VET;

(c)

spodbujati fleksibilne sisteme usposabljanja (e-učenje, večerne tečaje, usposabljanje med delovnim časom itd.), saj bi tako omogočile, da bi bilo usposabljanje dostopno v različnih življenjskih okoliščinah in prilagojeno različnim potrebam. Nadaljevalno usposabljanje bi moralo zajemati vse vrste učenja, med drugim tudi usposabljanje v podjetju in učenje na delovnem mestu, in biti enako dostopno za ženske in moške;

(d)

spodbujati sodelovanje med ponudniki usposabljanja in delodajalci, zlasti pri usposabljanju velikega števila nizko kvalificiranih delavcev z največ nižjo srednjo izobrazbo, ki bodo imeli koristi od takšnega poklicnega izobraževanja in usposabljanja, ki jih bo opremilo z osnovnimi znanji in spretnostmi;

(e)

najpozneje do leta 2015 začeti oblikovanje nacionalnih postopkov za priznavanje in potrjevanje neformalnega in priložnostnega učenja, ki se bodo opirali na nacionalna ogrodja kvalifikacij, če je to primerno. Ti postopki bi morali biti usmerjeni na znanje, spretnosti in kompetence, ne glede na to, kako so bili pridobljeni, na primer v okviru izobraževanja odraslih v širšem pomenu, poklicnega izobraževanja in usposabljanja, z delovnimi izkušnjami in prostovoljnimi dejavnostmi. Prav tako bi bilo treba bolj upoštevati znanje, spretnosti in kompetence, ki ne vodijo nujno do polne formalne izobrazbe. V tej zvezi je pomembno tesno sodelovanje z drugimi področji politike, na primer s področjem mladine, kulture, socialnih zadev, zaposlovanjem;

(f)

sprejeti posebne ukrepe, na podlagi katerih bi se v C-VET vključil večji delež posameznikov, ki se soočajo s spremembami na trgu dela, in skupin z nizko udeležbo na usposabljanjih, na primer žensk ter nizko kvalificiranih in starejših delavcev. Države članice bi morale vlagati zlasti v to, da število nizko kvalificiranih posameznikov med 25. in 64. letom starosti, ki so vključeni v vseživljenjsko učenje, približajo povprečni stopnji udeležbe za to starostno skupino.

(a)

Olajšati prehajanje med izobraževanjem in usposabljanjem ter zaposlitvijo in med zaposlitvami, tako da se zagotovijo integrirane storitve usmerjanja (službe za zaposlovanje in svetovalne službe) in razvoj znanj in spretnosti za upravljanje kariere, tako za mlade kot za odrasle. Izredno pomembno je, da lahko ponudniki navedenih storitev informacije izmenjujejo hitro in nepristransko ter razvijejo kakovostne storitve usmerjanja.

(b)

Razviti ali vzdrževati posrednješolsko/visoko poklicno izobraževanje in usposabljanje na peti ali višji ravni EOK, če je to primerno, ter prispevati k uresničevanju krovnega cilja EU o 40-odstotnem deležu ljudi s terciarno ali enakovredno izobrazbo.

(c)

Spodbujati fleksibilno prehajanje med poklicnim izobraževanjem in usposabljanjem, splošnim in visokošolskim izobraževanjem ter povečati prepustnost s krepitvijo povezav med njimi. Za dosego tega cilja, pa tudi zaradi večje vključenosti v vseživljenjsko učenje, bi morale države članice pospešiti oblikovanje in izvajanje celovitih ogrodij nacionalnih kvalifikacij na podlagi učnih rezultatov.

(d)

Komisija in države članice bi si morale prizadevati za povečanje usklajenosti med evropskima sistemoma kreditnih točk – ECVET in ECTS.

(a)

Zaradi globalizacije gospodarstva delodajalci, zaposleni in samostojni podjetniki vse bolj širijo svoj delokrog izven meja svojih držav.

Ponudniki poklicnega izobraževanja in usposabljanja bi jih morali pri tem podpreti z internacionalizacijo učnih vsebin in vzpostavitvijo mednarodnih omrežij s partnerskimi institucijami.

(b)

Države članice bi morale s spodbudami, finančnimi instrumenti (tudi z evropskimi strukturnimi skladi) in širjenjem najboljših praks pomagati lokalnim in regionalnim organom ter ponudnikom poklicnega izobraževanja in usposabljanja, da oblikujejo strategije za čezmejno sodelovanje pri poklicnem izobraževanju in usposabljanju ter tako pripomorejo k večji mobilnosti učencev, učiteljev, vodij usposabljanj ter drugih strokovnjakov s področja poklicnega izobraževanja in usposabljanja. Države članice bi morale spodbujati takšno poklicno izobraževanje in usposabljanje, ki bi omogočalo, spodbujalo in po možnosti vključevalo obdobja mobilnosti, med drugim tudi pripravništvo, v tujini.

(c)

Za večjo mobilnost med državami bi morale države članice sistematično uporabljati in spodbujati evropska orodja za preglednost, na primer EFQ, ECVET in Europass.

(d)

Države članice bi morale spodbujati možnosti učenja jezikov za učence in učitelje v poklicnem izobraževanju in usposabljanju ter ponudbo jezikovnega usposabljanja, ki bi bila prilagojena specifičnim potrebam poklicnega izobraževanja in usposabljanja, zlasti pa bi morale poudariti, kako pomembni so tuji jeziki za čezmejno sodelovanje v poklicnem izobraževanju in usposabljanju ter za mednarodno mobilnost.

(a)

Države članice bi morale aktivno spodbujati ponudnike poklicnega izobraževanja in usposabljanja, da oblikujejo „partnerstva za znanje“ v sodelovanju z inovativnimi podjetji, centri za oblikovanje, kulturnim sektorjem in visokošolskimi ustanovami. Tako bi dobili dragocen vpogled v razvoj dogodkov in se seznanili s trenutnimi potrebami po kompetencah, v pomoč pa bi jim bilo tudi pri razvijanju strokovne odličnosti in inovativnosti. Takšna partnerstva bi lahko tudi pomagala pri uvajanju učnih metod na podlagi izkušenj, spodbujanju eksperimentiranja in pri prilagajanju učnih načrtov.

(b)

IKT bi bilo treba uporabiti za čim boljši dostop do usposabljanja, za spodbujanje aktivnega učenja in razvijanje novih metod v poklicnem izobraževanju in usposabljanju, bodisi na delovnem mestu bodisi v šoli;

(c)

Države članice bi morale v tesnem sodelovanju z delodajalci, ponudniki poklicnega izobraževanja in usposabljanja ter nacionalnimi podpornimi storitvami za podjetja podpirati pobude za spodbujanje podjetništva v I-VET in C-VET. V ta namen bi si morale prizadevati za zagotovitev potrebnih finančnih sredstev (na primer za učno gradivo, pripomočke in mini podjetja, ki bi jih ustanovili učenci) in boljše sodelovanje na regionalni ravni.

(d)

Države članice bi morale spodbujati nove in bodoče podjetnike, tako da bi podpirale zagon novih podjetij, namenjenih diplomantom poklicnega izobraževanja in usposabljanja, ter učno mobilnost mladih podjetnikov.

(a)

zagotoviti, da začetno poklicno izobraževanje in usposabljanje učence opremi tako s specifičnimi poklicnimi kot tudi s širšimi ključnimi, med drugim tudi prečnimi kompetencami, ki jim bodo omogočile nadaljnje izobraževanje in usposabljanje (v okviru poklicnega izobraževanja in usposabljanja ali v okviru visokošolskega izobraževanja) in pomagale pri izbiri poklica, udeležbi na trgu dela in prehodih znotraj njega. Znanje, spretnosti in kompetence, ki si jih pridobijo v okviru poklicnega izobraževanja in usposabljanja, bi jim morale omogočiti, da načrtujejo svojo kariero in v družbi odigrajo aktivno vlogo;

(b)

zagotoviti, da sistemi izobraževanja odraslih spodbujajo pridobivanje in nadaljnji razvoj ključnih kompetenc. To lahko poteka v sodelovanju s ponudniki poklicnega izobraževanja in usposabljanja, lokalnimi skupnostmi, organizacijami civilne družbe itd.;

(c)

s kombinacijo preventivnih in popravnih ukrepov kar najbolj povečati prispevek poklicnega izobraževanja in usposabljanja k zmanjševanju deleža oseb, ki zgodaj opustijo šolanje, na manj kot 10 %. To je, na primer, mogoče doseči s poklicnim izobraževanjem in usposabljanjem, ki je prilagojeno potrebam trga dela, z več učenja na delovnem mestu in vajeništvom, fleksibilnimi učnimi potmi, učinkovitim usmerjanjem in svetovanjem ter z učnimi vsebinami in metodami, ki upoštevajo življenjski slog in interese mladih, hkrati pa ohranjajo visoke standarde kakovosti poklicnega izobraževanja in usposabljanja;

(d)

sprejeti ustrezne ukrepe, s katerimi bi zagotovili enakopravni dostop, zlasti za posameznike ali skupine, ki jim grozi izključenost, še posebno pa za nizko kvalificirane in nekvalificirane posameznike, ljudi s posebnimi potrebami ali tiste iz prikrajšanih okolij ter starejše delavce. Vključitev teh skupin v poklicno izobraževanje in usposabljanje bi bilo treba omogočiti in spodbujati s finančnimi ali drugimi sredstvi ter s priznavanjem neformalnega in priložnostnega učenja, pa tudi z zagotavljanjem fleksibilnih učnih poti;

(e)

v okviru poklicnega izobraževanja in usposabljanja spodbujati aktivno državljanstvo, na primer s spodbujanjem partnerstva med ponudniki poklicnega izobraževanja in usposabljanja ter organizacijami civilne družbe ali pa v skladu z nacionalno zakonodajo in prakso s spodbujanjem zastopanosti učencev v ustanovah poklicnega izobraževanja in usposabljanja. Tovrstno spodbujanje lahko prispeva k priznavanju strokovnih znanj in kompetenc, pridobljenih s prostovoljnimi dejavnostmi.

—

Države članice bi se morale odločno zavzeti za izvajanje prednostnih nalog iz københavnskega procesa v okviru nacionalnih reformnih programov Evropa 2020.

—

Poročanje v okviru københavnskega procesa bi moralo biti vključeno v poročanje v okviru strateškega okvira „ET 2020“. To bi bil najučinkovitejši prispevek k poročanju o strategiji Evropa 2020, hkrati pa bi povečalo prepoznavnost poklicnega izobraževanja in usposabljanja v okviru vseživljenjskega učenja.

—

Okrepiti bi bilo treba sodelovanje na področju poklicnega izobraževanja in usposabljanja. Odprta metoda koordinacije bi morala biti tudi v prihodnje glavni mehanizem za takšno sodelovanje. Vzajemno učenje in inovativni projekti bi morali biti sredstvo za spodbujanje razvoja nacionalnih politik.

—

Generalni direktorji za poklicno usposabljanje, evropski socialni partnerji in Svetovalni odbor za poklicno usposabljanje bi morali še naprej imeti dejavno vlogo pri upravljanju københavnskega procesa.

—

Cedefop in Evropska fundacija za usposabljanje bi morala še naprej podpirati oblikovanje in izvajanje politik, poročati o napredku pri doseganju strateških in kratkoročnih ciljev ter zagotavljati podatke o oblikovanju politik na področju poklicnega izobraževanja in usposabljanja.

—

Organizacije ponudnikov poklicnega izobraževanja in usposabljanja bi bilo treba spodbujati k sodelovanju na evropski ravni z namenom pospeševanja navedenih ciljev.

—

Politični dialog in izmenjava izkušenj z našimi svetovnimi partnerji lahko prispevata k premagovanju današnjih in jutrišnjih izzivov. Okrepiti bi bilo treba izmenjave in sodelovanje s potencialnimi državami kandidatkami, sosednjimi državami, ki jim pomaga Evropska fundacija za usposabljanje, in mednarodnimi organizacijami, zlasti z OECD, Svetom Evrope, Mednarodno organizacijo dela in Unescom. Vse države članice bi morale imeti pravico sodelovati pri teh dejavnostih.

—

Da bi nacionalnim vladam in socialnim partnerjem olajšali redno poročanje, bi bilo treba pripraviti seznam kratkoročnih ciljev.

(a)

organizacija dejavnosti, namenjenih spodbujanju privlačnosti in odličnosti poklicnega izobraževanja in usposabljanja, ki lahko vključujejo tudi kampanje in tekmovanja v spretnostih;

(b)

podpora dejavnostim, ki učencem v obveznem izobraževanju omogočajo, da se seznanijo s poklici in možnostmi zaposlitve.

—

politični dokument o vlogi poklicne odličnosti pri pametni in trajnostni rasti,

—

preudarek o evropski podpori kampanjam za promocijo poklicnega izobraževanja in usposabljanja, vključno z Eurobarometrom o privlačnosti poklicnega izobraževanja in usposabljanja,

—

spodbujanje tekmovanj v spretnostih na evropski in/ali svetovni ravni.

(a)

sprejetje ustreznih ukrepov za izvedbo priporočila EQAVET in napredek pri razvoju nacionalnih okvirov zagotavljanja kakovosti v poklicnem izobraževanju in usposabljanju;

(b)

po potrebi zagotavljanje, da so ključne kompetence in spretnosti za upravljanje kariere ustrezno vključene v učne načrte I-VET, in omogočanje pridobivanja teh kompetenc in spretnosti z možnostmi usposabljanja v okviru C-VET;

(c)

vlade, socialni partnerji in ponudniki poklicnega izobraževanja in usposabljanja bi morali storiti vse potrebno, da bi:

(d)

nadaljevali prizadevanja za vzpostavitev sistemov spremljanja prehoda od izobraževanja k delu.

—

smernice in tehnična podpora za izvajanje priporočila EQAVET,

—

pregled izvajanja priporočila EQAVET na nacionalni ravni v letu 2013,

—

tematsko povezovanje projektov zagotavljanja kakovosti v okviru programa Leonardo da Vinci,

—

vodnik/študija o uspešnih modelih učenja na delovnem mestu (s sodelovanjem Cedefopa),

—

okrepitev predvidevanja potreb po spretnostih in znanjih ter razvoja kompetenc, predvsem z napovedmi potreb po spretnostih in znanjih (Cedefop) in ustanovitvijo evropskih svetov za spretnosti in znanja,

—

razvoj skupnega jezika, namenjenega povezovanju izobraževanja in usposabljanja ter poklicnega življenja (ESCO) in skladnega z drugimi instrumenti EU, na primer EOK,

—

na podlagi predloga Komisije preudarek o sprejetju merila uspešnosti EU pri zaposljivosti,

—

delo v zvezi z najboljšimi praksami in vodilnimi načeli glede na spreminjajoče se profile učiteljev in vodij usposabljanj s področja poklicnega izobraževanja in usposabljanja (v sodelovanju s Cedefop).

(a)

pregled uporabe spodbud, pravic in obveznosti za vse udeležene interesne skupine ter sprejetje ustreznih ukrepov za spodbujanje udeležbe v C-VET, da bi čim bolj povečali prispevek poklicnega izobraževanja in usposabljanja k merilu uspešnosti „ET 2020“ glede udeležbe odraslih v vseživljenjskem učenju, tj. 15 %;

(b)

izvajanje priporočila za evropsko ogrodje kvalifikacij (EOK):

(c)

razvoj in spodbujanje uporabe postopkov za priznavanje neformalnega in priložnostnega učenja ob podpori EOK/NOK in smernic;

(d)

opravljanje integriranih storitev usmerjanja (izobraževanje, usposabljanje, zaposlovanje), ki so tesno povezane s potrebami trga dela;

(e)

izvajanje ECVET: glej oddelek 2.2 spodaj.

—

priročnik za politiko glede dostopa do C-VET in sodelovanja pri njem,

—

smernice in tehnična podpora za izvajanje EOK, predvsem z namenom uporabe pristopa, ki temelji na učnih rezultatih,

—

oris razvoja NOK s strani Cedefopa in Evropske fundacije za usposabljanje,

—

priporočilo Sveta o priznavanju neformalnega in priložnostnega učenja (2011),

—

poročilo o napredku pri razvoju politik, sistemov in praks na področju vseživljenjske orientacije – 2011 (Cedefop, Evropska fundacija za usposabljanje, Evropska mreža za razvoj politik vseživljenjske orientacije – ELGPN).

(a)

napredek v smeri izvajanja ECVET v skladu s priporočilom in sodelovanje pri preskušanju ECVET za mobilnost;

(b)

sprejetje ustreznih ukrepov za spodbujanje mobilnosti v poklicnem izobraževanju in usposabljanju, med drugim tudi:

—

smernice in tehnična podpora za izvajanje ECVET,

—

redni pregled izvajanja ECVET (v sodelovanju s Cedefop),

—

tematsko povezovanje projektov ECVET v okviru programa Leonardo da Vinci,

—

priporočilo o učni mobilnosti (2011),

—

na podlagi predloga Komisije (2011) preudarek o sprejetju merila uspešnosti EU glede mobilnosti v okviru poklicnega izobraževanja in usposabljanja,

—

predlog okvira kakovosti za pripravništva,

—

spodbujanje mobilnosti vajencev, vključno prek podpornega portala, v okviru programa vseživljenjskega učenja/programa Leonardo da Vinci,

—

razvoj evropskega potnega lista znanj in spretnosti kot del Europass do leta 2012.

(a)

spodbujanje partnerstev za ustvarjalnost in inovativnost (med ponudniki poklicnega izobraževanja in usposabljanja, visokošolskimi ustanovami ter centri za oblikovanje, umetnost, raziskave in inovacije);

(b)

spodbujanje učinkovite in inovativne uporabe tehnologije z zagotovitvijo kakovosti s strani vseh ponudnikov poklicnega izobraževanja in usposabljanja (vključno z javno-zasebnimi mrežami in partnerstvi) ob podpori potrebne opreme, infrastrukture in mrež ter neprestanim izboljševanjem zaradi upoštevanja tehnoloških dosežkov in pedagoških dognanj;

(c)

sprejetje ukrepov za spodbujanje podjetništva, npr. s spodbujanjem pridobivanja ustreznih ključnih kompetenc, omogočanjem praktičnih izkušenj v podjetjih in vključevanjem strokovnjakov iz poslovnega sveta.

—

ustanovitev foruma za poklicno izobraževanje in usposabljanje/podjetja na ravni EU, ki bi se osredotočil na naslednje teme:

(a)

sprejetje preventivnih in popravnih ukrepov, da bi kar najbolj povečali prispevek poklicnega izobraževanja in usposabljanja k preprečevanju zgodnjega opuščanja šolanja;

(b)

preučitev potrebe po specifičnih ukrepih, namenjenih povečanju udeležbe nizko kvalificiranih in drugih „ogroženih“ skupin v izobraževanju in usposabljanju, vključno z razvojem fleksibilnih učnih poti v C-VET in uporabo ustreznih služb za usmerjanje in podporo;

(c)

uporaba IKT za čim večji dostop do usposabljanja in spodbujanje aktivnega učenja, pa tudi za razvoj novih metod v poklicnem izobraževanju in usposabljanju, bodisi na delovnem mestu bodisi v šoli, da bi omogočili lažjo udeležbo „ogroženih“ skupin;

(d)

uporaba obstoječih sistemov spremljanja v podporo vključevanju „ogroženih“ skupin v poklicno izobraževanje in usposabljanje: glej oddelek 1.2. (d) zgoraj.

—

vodnik po najboljših praksah o vključevanju „ogroženih“ skupin s kombinacijo učenja na delovnem mestu in ključnih kompetenc,

—

priporočilo Sveta o zmanjševanju zgodnjega opuščanja šolanja (2011).

(a)

opredelitev komunikacijskih strategij za različne interesne skupine s poudarkom na izvajanju in dodani vrednosti orodij (ECVET, ECTS, umeščanje NOK v EOK, sistemi za zagotavljanje kakovosti v skladu z EQAVET);

(b)

vzpostavitev mehanizmov strukturiranega sodelovanja med področjem poklicnega izobraževanja in usposabljanja ter službami za zaposlovanje na vseh ravneh (politika in izvajanje), vključno s socialnimi partnerji;

(c)

prispevanje k izboljšanju podatkov o študentih I-VET na ravni EU, vključno z mobilnostjo in zaposljivostjo.

—

podpora doseganju zgornjih ciljev prek programa vseživljenjskega učenja in, če je to primerno, evropskih strukturnih skladov,

—

podpora vzajemnemu učenju med državami članicami in inovativnim projektom,

—

vzpostavitev postopka okrepljenega usklajevanja pri izvajanju skupnih evropskih orodij na področju izobraževanja in usposabljanja,

—

evropska komunikacijska strategija o evropskih orodjih za preglednost,

—

razvoj strukturiranega sodelovanja z združenji ponudnikov poklicnega izobraževanja in usposabljanja na evropski ravni,

—

okrepitev strukturiranega sodelovanja med politikami na področju izobraževanja in usposabljanja ter zaposlovanja,

—

izboljšanje podatkov o študentih I-VET na ravni EU, vključno z mobilnostjo in zaposljivostjo,

—

socialni partnerji na vseh ravneh bi morali še naprej igrati aktivno vlogo v københavnskem procesu (njegovo upravljanje in odgovornost zanj) in prispevati k uresničevanju navedenih kratkoročnih ciljev,

—

poročilo o razvoju dogodkov na področju poklicnega izobraževanja in usposabljanja v državah članicah in partnerskih državah,

—

okrepitev izmenjav z državami v širitvenem procesu in državami v sosedstvu EU.

1.

izvedejo ukrepe za:

2.

v širšem kontekstu københavnskega procesa z medsebojnim sodelovanjem držav članic, regionalnih in lokalnih oblasti, Komisije, držav kandidatk, držav EFTA in EGP ter socialnih partnerjev spodbujajo vizijo, cilje in načela iz teh sklepov.