(1)

Unija si je zadala cilj ohraniti in razviti območje svobode, varnosti in pravice. Za postopno vzpostavitev tega območja mora Unija sprejeti ukrepe, povezane s pravosodnim sodelovanjem v kazenskih zadevah, na podlagi načela vzajemnega priznavanja sodb in sodnih odločb, kar se od zasedanja Evropskega sveta v Tampereju 15. in 16. oktobra 1999 običajno predstavlja kot temelj pravosodnega sodelovanja v kazenskih zadevah v Uniji.

(2)

Ukrepi za pridobitev in zavarovanje elektronskih dokazov so vse pomembnejši pri kazenskih preiskavah in pregonu po vsej Uniji. Učinkoviti mehanizmi pridobivanja elektronskih dokazov so ključni za spoprijemanje s kaznivimi dejanji, za tovrstne mehanizme pa bi bilo treba sprejeti pogoje in zaščitne ukrepe, da bi v celoti zagotovili spoštovanje temeljnih pravic in načel iz člena 6 Pogodbe o Evropski uniji (PEU) in iz Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljnjem besedilu: Listina), zlasti načel nujnosti in sorazmernosti, ustreznega pravnega postopka, varstva zasebnosti in osebnih podatkov ter zaupnosti komunikacije.

(3)

Ministri za pravosodje in notranje zadeve držav članic ter predstavniki institucij Unije so v skupni izjavi z dne 24. marca 2016 o terorističnih napadih v Bruslju poudarili, da je treba prednostno hitreje in učinkoviteje zavarovati in pridobiti digitalne dokaze ter opredeliti konkretne ukrepe, da bi to dosegli.

(4)

V sklepih Sveta z dne 9. junija 2016 je bil poudarjen vse večji pomen elektronskih dokazov v kazenskih postopkih ter pomen zaščite kibernetskega prostora pred zlorabami in kaznivimi dejavnostmi v korist gospodarstev in družb, s tem pa tudi, da morajo imeti organi za preprečevanje, odkrivanje in preiskovanje kaznivih dejanj ter pravosodni organi učinkovita orodja za preiskovanje in pregon kaznivih dejanj, povezanih s kibernetskim prostorom.

(5)

Komisija ter visoki predstavnik Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko sta v svojem skupnem sporočilu Evropskemu parlamentu in Svetu z dne 13. septembra 2017 z naslovom „Odpornost, odvračanje in obramba: okrepitev kibernetske varnosti za EU“ poudarila, da sta učinkovito preiskovanje in pregon kriminalitete, ki jo omogoča kibernetski prostor, ključnega pomena za odvračanje kibernetskih napadov in da je treba današnji postopkovni okvir bolje prilagoditi internetni dobi. Hitrost kibernetskih napadov je lahko včasih preveč obremenjujoča za trenutne postopke, zaradi česar je hitro čezmejno sodelovanje še toliko bolj potrebno.

(6)

Evropski parlament je v svoji resoluciji z dne 3. oktobra 2017 o boju proti kibernetski kriminaliteti (3) poudaril, da je treba najti načine za hitrejše zavarovanje in pridobivanje elektronskih dokazov, pa tudi pomen tesnega sodelovanja med organi za preprečevanje, odkrivanje in preiskovanje kaznivih dejanj, tretjimi državami in ponudniki storitev, ki delujejo na evropskem ozemlju, v skladu z Uredbo (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta (4) in Direktivo (EU) 2016/680 Evropskega parlamenta in Sveta (5) ter obstoječimi sporazumi o medsebojni pravni pomoči. V tej resoluciji je Evropski parlament poudaril tudi izzive, ki jih lahko ponudnikom storitev, ki želijo izpolniti zahteve organov za preprečevanje, odkrivanje in preiskovanje kaznivih dejanj, povzroča sedanji razdrobljeni pravni okvir, ter Komisijo pozval k predložitvi pravnega okvira Unije o elektronskih dokazih, ki bo vseboval zadostne zaščitne ukrepe za pravice in svoboščine vseh udeleženih, hkrati pa pozdravil tekoče delo Komisije v zvezi s platformo za sodelovanje z varnim komunikacijskim kanalom za digitalno izmenjavo evropskih preiskovalnih nalogov (EPN) za elektronske dokaze in odgovore med pravosodnimi organi Unije.

(7)

Omrežne storitve se lahko zagotavljajo od koder koli in ne zahtevajo fizične infrastrukture, prostorov ali osebja v državi, v kateri se zadevna storitev ponuja. Zato so pomembni elektronski dokazi pogosto shranjeni zunaj države, v kateri poteka preiskava, ali pa jih shranjuje ponudnik storitev, ki v tej državi nima sedeža, kar predstavlja izziv pri zbiranju elektronskih dokazov v kazenskih postopkih.

(8)

Zaradi načina izvajanja omrežnih storitev se zahteve za pravosodno sodelovanje pogosto naslavljajo na države, ki gostijo večje število ponudnikov storitev. Poleg tega se je število zahtev pomnožilo zaradi vse pogostejše uporabe omrežnih storitev. Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2014/41/EU (6) omogoča izdajo EPN za namen pridobivanja dokazov v drugi državi članici. Poleg tega tudi Konvencija, ki jo je Svet vzpostavil v skladu s členom 34 Pogodbe o Evropski uniji, o medsebojni pravni pomoči v kazenskih zadevah med državami članicami Evropske unije (7) (v nadaljnjem besedilu: Konvencija o medsebojni pravni pomoči v kazenskih zadevah) določa možnost, da se dokazi zahtevajo od druge države članice. Vendar postopki in časovni okviri iz Direktive 2014/41/EU, ki vzpostavlja EPN, in iz Konvencije o medsebojni pravni pomoči v kazenskih zadevah morda niso primerni za elektronske dokaze, ki so bolj minljivi ter jih je lažje hitro izbrisati. Pridobivanje elektronskih dokazov prek kanalov pravosodnega sodelovanja pogosto traja zelo dolgo, kar lahko privede do situacij, ko naknadne sledi niso več na voljo. Nadalje, za sodelovanje s ponudniki storitev ni harmoniziranega okvira za sodelovanje, nekateri ponudniki iz tretjih držav pa sprejemajo neposredne zahteve za podatke, ki ne zajemajo vsebine, kot to omogoča njihovo veljavno nacionalno pravo. Posledično se države članice čedalje bolj zanašajo na prostovoljne kanale za neposredno sodelovanje s ponudniki storitev, če so na voljo, pri čemer uporabljajo različna nacionalna orodja, pogoje in postopke. Glede vsebinskih podatkov so nekatere države članice sprejele enostranske ukrepe, druge pa se še naprej zanašajo na pravosodno sodelovanje.

(9)

Razdrobljen pravni okvir je izziv za organe za preprečevanje, odkrivanje in preiskovanje kaznivih dejanj ter pravosodne organe in ponudnike storitev, ki želijo izpolniti pravne zahteve za elektronske dokaze, saj se čedalje pogosteje soočajo s pravno negotovostjo in možno kolizijo zakonov. Zato je treba uvesti posebna pravila o čezmejnem pravosodnem sodelovanju za zavarovanje in posredovanje elektronskih dokazov, ki bodo odražala specifično naravo elektronskih dokazov. S takimi pravili bi se morala ponudnikom storitev, ki so zajeti v področje uporabe te uredbe, naložiti tudi obveznost neposrednega odgovora na zahteve organov v drugi državi članici. Ta uredba bo zato dopolnila veljavno pravo Unije in pojasnila pravila, ki se uporabljajo za organe za preprečevanje, odkrivanje in preiskovanje kaznivih dejanj in pravosodne organe ter ponudnike storitev na področju elektronskih dokazov, obenem pa zagotovila popolno skladnost s temeljnimi pravicami.

(10)

Ta uredba upošteva temeljne pravice in načela, ki jih priznavajo člen 6 PEU in Listina, mednarodno pravo in mednarodni sporazumi, katerih pogodbenice so Unija ali vse države članice, vključno z Evropsko konvencijo o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ter ustavami držav članic na njihovih zadevnih področjih uporabe. Take temeljne pravice in načela zlasti zajemajo pravico do svobode in varnosti, spoštovanje zasebnega in družinskega življenja, varstvo osebnih podatkov, svobodo gospodarske pobude, lastninsko pravico, pravico do učinkovitega pravnega sredstva in nepristranskega sodišča, domnevo nedolžnosti in pravico do obrambe, načeli zakonitosti in sorazmernosti ter pravico, da se za isto kaznivo dejanje kazensko ne preganja ali kaznuje dvakrat.

(11)

Ničesar v tej uredbi se ne sme razlagati kot prepoved organu izvršitelju, da zavrne evropski nalog za posredovanje, kadar zaradi objektivnih elementov obstajajo razlogi za domnevo, da je bil evropski nalog za posredovanje izdan z namenom pregona ali kaznovanja osebe na podlagi njenega spola, rase ali narodnosti, veroizpovedi, spolne usmerjenosti ali spolne identitete, državljanstva, jezika ali političnega prepričanja ali da bo oseba zaradi katerega od teh razlogov v slabšem položaju.

(12)

Mehanizem evropskega naloga za posredovanje in evropskega naloga za zavarovanje elektronskih dokazov v kazenskih postopkih temelji na načelu medsebojnega zaupanja med državami članicami in domnevi, da države članice spoštujejo pravo Unije, pravno državo in zlasti temeljne pravice, ki so bistveni elementi območja svobode, varnosti in pravice v Uniji. Tak mehanizem pristojnim nacionalnim organom omogoča, da te naloge pošljejo neposredno ponudnikom storitev.

(13)

Spoštovanje zasebnega in družinskega življenja ter varstvo posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov sta temeljni pravici. V skladu s členom 7 in členom 8(1) Listine ima vsakdo pravico do spoštovanja svojega zasebnega in družinskega življenja, stanovanja ter komunikacije in do varstva osebnih podatkov, ki se nanj nanašajo.

(14)

Države članice bi morale pri izvajanju te uredbe zagotoviti, da se osebni podatki varujejo in obdelujejo v skladu z Uredbo (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta in Direktivo (EU) 2016/680 Evropskega parlamenta in Sveta ter Direktivo 2002/58/ES Evropskega parlamenta in Sveta (8), tudi v primeru nadaljnje uporabe, posredovanja in nadaljnjega prenosa pridobljenih podatkov.

(15)

Osebni podatki, pridobljeni na podlagi te uredbe, se lahko obdelujejo le, ko je to nujno, in na sorazmeren način glede na namene preprečevanja, preiskovanja, odkrivanja in pregona kaznivih dejanj ali izvrševanje kazenskih sankcij in uresničevanje pravice do obrambe. Države članice bi morale zlasti zagotoviti, da se glede prenosa osebnih podatkov od zadevnih organov k ponudnikom storitev za namene te uredbe uporabljajo ustrezne politike in ukrepi varstva podatkov, vključno z ukrepi za varstvo podatkov. Ponudniki storitev bi morali zagotoviti, da enaki zaščitni ukrepi veljajo za posredovanje osebnih podatkov zadevnim organom. Dostop do informacij, ki vsebujejo osebne podatke, bi morale imeti le pooblaščene osebe, kar je mogoče doseči s postopki avtentikacije.

(16)

Procesne pravice v kazenskih postopkih, določene v direktivah Evropskega parlamenta in Sveta 2010/64/EU (9), 2012/13/EU (10), 2013/48/EU (11), (EU) 2016/343 (12), (EU) 2016/800 (13) in (EU) 2016/1919 (14), bi se morale v okviru področja uporabe omenjenih direktiv uporabljati za kazenske postopke, ki jih zajema ta uredba, kar zadeva države članice, za katere veljajo omenjene direktive. Uporabljati bi se morali tudi postopkovni zaščitni ukrepi iz Listine.

(17)

Da bi v celoti zagotovili spoštovanje temeljnih pravic, bi moral pristojni pravosodni organ dokazno vrednost dokazov, zbranih pri uporabi te uredbe, oceniti na sojenju v skladu z nacionalnim pravom ter zlasti ob upoštevanju pravice do nepristranskega sodišča in pravice do obrambe.

(18)

V tej uredbi so določena pravila, na podlagi katerih lahko pristojni pravosodni organ v Uniji v kazenskem postopku, vključno s kazenskimi preiskavami, ali zaradi izvršitve zaporne kazni ali varnostnega ukrepa odvzema prostosti po kazenskem postopku v skladu s to uredbo ponudniku storitev, ki ponuja storitve v Uniji, naloži posredovanje ali zavarovanje elektronskih dokazov na podlagi evropskega naloga za posredovanje ali evropskega naloga za zavarovanje. Ta uredba bi se morala uporabljati v vseh čezmejnih primerih, ko ima ponudnik storitev imenovano poslovno enoto ali pravnega zastopnika v drugi državi članici. Ta uredba ne posega v pristojnosti nacionalnih organov, da naslavljajo ponudnike storitev, ki imajo sedež ali zastopnika na njihovem ozemlju, zaradi izpolnitve podobnih nacionalnih ukrepov.

(19)

Ta uredba bi morala urejati samo zbiranje podatkov, ki jih ponudnik storitev hrani, ko prejme potrdilo o evropskem nalogu za posredovanje ali evropskem nalogu za zavarovanje. V njej ne bi smela biti določena splošna obveznost hrambe podatkov za ponudnike storitev, prav tako ne bi smela povzročiti splošne in neselektivne hrambe podatkov. Ta uredba tudi ne bi smela omogočati prestrezanja podatkov ali podatkov, ki so shranjeni po prejemu evropskega naloga za posredovanje ali evropskega naloga za zavarovanje.

(20)

Uporaba te uredbe ne bi smela vplivati na uporabo šifriranja s strani ponudnikov storitev ali njihovih uporabnikov. Podatke, ki se zahtevajo na podlagi evropskega naloga za posredovanje ali evropskega naloga za zavarovanje, bi bilo treba posredovati ali zavarovati, ne glede na to, ali so šifrirani ali ne. Vendar ta uredba ponudnikom storitev ne bi smela nalagati obveznosti za dešifriranje podatkov.

(21)

V številnih primerih se podatki ne shranjujejo več oziroma se drugače ne obdelujejo v uporabnikovi napravi, ampak so na voljo v infrastrukturi, ki temelji na oblaku, kar omogoča dostop od koder koli. Za ponujanje teh storitev ponudnikom storitev ni treba imeti sedeža ali strežnikov v posamezni jurisdikciji. Zato uporaba te uredbe ne bi smela biti odvisna od dejanske lokacije poslovne enote ponudnika storitev ali prostorov, v katerih poteka obdelava ali shranjevanje podatkov.

(22)

Ta uredba ne posega v preiskovalna pooblastila organov v civilnih ali upravnih postopkih, niti kadar se lahko v takih postopkih izreče kazen.

(23)

Ker se postopki za medsebojno pravno pomoč lahko štejejo za kazenske postopke v skladu z veljavnim nacionalnim pravom držav članic, bi bilo treba pojasniti, da se evropski nalog za posredovanje ali evropski nalog za zavarovanje ne sme izdati za zagotavljanje medsebojne pravne pomoči drugi državi članici ali tretji državi. V takih primerih bi bilo treba zahtevo za medsebojno pravno pomoč nasloviti na državo članico ali tretjo državo, ki lahko na podlagi nacionalnega prava zagotavlja medsebojno pravno pomoč.

(24)

V kazenskem postopku bi bilo treba evropski nalog za posredovanje in evropski nalog za zavarovanje izdati le za določene kazenske postopke v zvezi s konkretnim kaznivim dejanjem, ki je že bilo storjeno, na podlagi posamične ocene nujnosti in sorazmernosti teh nalogov v vsakem posameznem primeru ob upoštevanju pravic osumljenca ali obdolženca.

(25)

Ta uredba bi se morala uporabljati tudi za postopke, ki jih sproži organ izdajatelj, da se izsledi obsojena oseba, ki je na begu, zavoljo izvršitve zaporne kazni ali ukrepa odvzema prostosti po zaključenem kazenskem postopku. Vendar, kadar je zaporna kazen ali ukrep odvzema prostosti določen v odločbi, izrečeni v odsotnosti, ne bi smelo biti mogoče izdati evropskega naloga za posredovanje ali evropskega naloga za zavarovanje, saj se nacionalno pravo držav članic glede sodnih odločb, izrečenih v odsotnosti, znotraj Unije precej razlikujejo.

(26)

Ta uredba bi se morala uporabljati za ponudnike storitev, ki storitve ponujajo v Uniji, naloge na podlagi te uredbe pa bi moralo biti mogoče izdajati le za podatke, ki se nanašajo na storitve, ki se ponujajo v Uniji. Storitve, ki se ponujajo izključno zunaj Unije, ne bi smele biti zajete v področje uporabe te uredbe, tudi če ima ponudnik storitev sedež v Uniji. Zato ta uredba ne bi smela dovoljevati kakršnega koli dostopa do podatkov, razen podatkov, povezanih s storitvami, ki jih ti ponudniki storitev ponujajo uporabniku v Uniji.

(27)

Ponudniki storitev, ki so najpomembnejši za zbiranje dokazov v kazenskih postopkih, so ponudniki elektronskih komunikacijskih storitev in posebni ponudniki storitev informacijske družbe, ki omogočajo interakcijo med uporabniki. Zato bi morala ta uredba zajemati obe skupini. Elektronske komunikacijske storitve so opredeljene v Direktivi (EU) 2018/1972 Evropskega parlamenta in Sveta (15) in zajemajo storitve medosebne komunikacije, kot je internetna telefonija, takojšnje sporočanje in storitve elektronske pošte. Ta uredba bi se morala uporabljati tudi za ponudnike storitev informacijske družbe v smislu Direktive (EU) 2015/1535 Evropskega parlamenta in Sveta (16), ki se ne štejejo za ponudnike elektronskih komunikacijskih storitev, vendar svojim uporabnikom omogočajo medsebojno komuniciranje ali jim ponujajo storitve, ki jih je mogoče uporabiti za shranjevanje ali drugačno obdelavo podatkov v njihovem imenu. To bi bilo skladno s pogoji iz Konvencije Sveta Evrope o kibernetski kriminaliteti (ETS št. 185), sprejete 23. novembra 2001 v Budimpešti (v nadaljnjem besedilu: Budimpeška konvencija). Obdelavo podatkov bi bilo treba razumeti v tehničnem smislu kot ustvarjanje ali prirejanje podatkov, torej tehnične postopke za proizvodnjo ali spreminjanje podatkov z računalniško zmogljivostjo za obdelovanje podatkov. Kategorije ponudnikov storitev, ki jih zajema ta uredba, bi morale vključevati tudi na primer spletne tržnice, ki potrošnikom in podjetjem omogočajo medsebojno komuniciranje, ter druge storitve gostovanja, vključno s tistimi, pri katerih se storitev zagotavlja prek računalništva v oblaku, pa tudi platforme za spletne igre in platforme za spletno igralništvo. Kadar ponudnik storitev informacijske družbe svojim uporabnikom ne omogoča medsebojnega komuniciranja, temveč le komuniciranje s ponudnikom storitev, ali ne omogoča shranjevanja ali drugačne obdelave podatkov, ali kadar shranjevanje podatkov ni odločilni sestavni del, ki je bistveni del, storitve, ki se ponuja uporabnikom, kot v primeru pravnih, arhitekturnih, inženirskih in računovodskih storitev, ki se na daljavo zagotavljajo prek spleta, to ne bi smelo spadati v okvir opredelitve ponudnika storitev v tej uredbi, tudi če so storitve, ki jih ponuja ta ponudnik storitev, storitve informacijske družbe v smislu Direktive (EU) 2015/1535.

(28)

Ponudniki storitev internetne infrastrukture, povezanih z dodeljevanjem imen in številk, kot so registri in registratorji domenskih imen ter ponudniki zasebnih in posredniških storitev ali regionalni internetni registri za naslove internetnih protokolov (IP), so zlasti pomembni pri identifikaciji akterjev, ki se skrivajo za zlonamernimi ali ogroženimi spletnimi mesti. Ti imajo podatke, ki bi lahko omogočali identifikacijo posameznika ali subjekta za spletnim mestom, ki se uporablja za izvajanje kaznive dejavnosti, ali žrtve kaznive dejavnosti.

(29)

Za določitev, ali ponudnik storitev ponuja storitve v Uniji, je treba oceniti, ali ponudnik storitev fizičnim ali pravnim osebam v eni ali več državah članicah omogoča uporabo svojih storitev. Vendar zgolj dostopnost spletnega vmesnika v Uniji, na primer dostopnost spletnega mesta ali elektronskega naslova ali drugih kontaktnih podatkov ponudnika storitev ali njegovega posrednika, ne bi smela zadostovati za določitev, da ponudnik storitev ponuja storitve v Uniji v smislu te uredbe.

(30)

Upoštevati bi bilo treba tudi pomembno povezavo z Unijo, da se določi, ali ponudnik storitev ponuja storitve v Uniji. Domnevati bi bilo treba, da taka pomembna povezava z Unijo obstaja, kadar ima ponudnik storitev poslovno enoto v Uniji. Če ponudnik storitev nima take poslovne enote, bi bilo treba merilo pomembne povezave utemeljiti na posebnih dejanskih merilih, kot je obstoj znatnega števila uporabnikov v eni ali več državah članicah ali ciljno usmerjanje dejavnosti v eno ali več držav članic. Ciljno usmerjanje dejavnosti v eno ali več držav članic bi se lahko ugotovilo na podlagi vseh upoštevnih okoliščin, vključno z dejavniki, kot je uporaba jezika ali denarne valute, ki se v tej državi članici na splošno uporablja, ali možnost naročila blaga ali storitev. O ciljnem usmerjanju dejavnosti v državo članico je mogoče sklepati tudi iz razpoložljivosti aplikacije v zadevni nacionalni trgovini z aplikacijami, iz storitev lokalnega oglaševanja ali oglaševanja v jeziku, ki se na splošno uporablja v tej državi članici, ali iz vzdrževanja odnosov s strankami, na primer z opravljanjem storitev za pomoč strankam v jeziku, ki se na splošno uporablja v tej državi članici. Domnevati bi bilo treba, da pomembna povezava obstaja tudi, kadar ponudnik storitev svoje dejavnosti usmeri v eno ali več držav članic, kot je opredeljeno v Uredbi (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta (17). Po drugi strani pa se zagotavljanje storitve zgolj z namenom spoštovanja prepovedi diskriminacije iz Uredbe (EU) 2018/302 Evropskega parlamenta in Sveta (18) ne bi smelo brez dodatnih razlogov šteti za usmerjanje ali ciljno usmerjanje dejavnosti v posamezno območje v Uniji. Enaki razmisleki bi se morali uporabljati pri določitvi, ali ponudnik storitev ponuja storitve v državi članici.

(31)

Ta uredba bi morala zajemati podatkovne kategorije podatkov o naročnikih, podatkov o prometu in vsebinskih podatkov. Taka kategorizacija je v skladu s pravom številnih držav članic in pravom Unije, kot sta Direktiva 2002/58/ES in sodna praksa Sodišča Evropske unije, ter mednarodnim pravom, zlasti Budimpeško konvencijo.

(32)

Naslovi IP ter številke za dostop in povezane informacije so lahko ključno izhodišče za kazenske preiskave, kjer identiteta osumljenca ni znana. Običajno so del zapisa o dogodku, znanega tudi kot strežniški dnevnik dogodkov, v katerem je naveden začetek in konec seje, med katero je uporabnik uporabljal storitev. Običajno gre za posamezni naslov IP (statični ali dinamični) ali drug identifikator, ki enolično opredeljuje omrežni vmesnik, uporabljen med sejo. Potrebne so povezane informacije o začetku in koncu seje, med katero je uporabnik uporabljal storitev, kot so izvorna vrata in časovni žig, saj si uporabniki pogosto delijo naslove IP, na primer kadar je na voljo prevajanje omrežnih naslovov na ravni ponudnika (CGN) ali enakovredni tehnični postopki. Vendar pa se v skladu s pravnim redom Unije naslovi IP štejejo za osebne podatke in morajo biti v celoti zaščiteni v skladu s pravnim redom Unije o varstvu podatkov. Poleg tega se lahko naslovi IP v določenih okoliščinah štejejo za podatke o prometu. V nekaterih državah članicah se tudi številke za dostop in povezane informacije štejejo za podatke o prometu. Organi za preprečevanje, odkrivanje in preiskovanje kaznivih dejanj pa bodo morda morali za namen posamezne kazenske preiskave zahtevati naslov IP ter številke za dostop in povezane informacije izključno zaradi identifikacije uporabnika, preden od ponudnika storitev zahtevajo podatke o naročniku v povezavi z omenjenim identifikatorjem. V takih primerih je primerno uporabiti enako ureditev kot za podatke o naročnikih, kot je opredeljena v tej uredbi.

(33)

Kadar se naslovi IP, številke za dostop in povezane informacije ne zahtevajo izključno zaradi identifikacije uporabnika v posamezni kazenski preiskavi, se običajno poskuša pridobiti informacije, ki bolj posegajo v zasebnost, kot so podatki o kontaktih in lokacijah uporabnika. Kot taki bi lahko služili za vzpostavitev celovitega profila zadevnega posameznika, vendar jih je hkrati mogoče lažje obdelati in analizirati kot vsebinske podatke, saj so predstavljeni v strukturirani in standardizirani obliki. Zato je bistveno, da se v takih primerih naslovi IP, številke za dostop in povezane informacije, ki se ne zahtevajo izključno zaradi identifikacije uporabnika v posamezni kazenski preiskavi, obravnavajo kot podatki o prometu in se zahtevajo v okviru enake ureditve kot vsebinski podatki, kot je opredeljeno v tej uredbi.

(34)

Vse kategorije podatkov vsebujejo osebne podatke, zato zanje veljajo zaščitni ukrepi na podlagi pravnega reda Unije o varstvu podatkov. Vendar se stopnja vpliva na temeljne pravice med kategorijami razlikuje, zlasti med podatki o naročnikih in podatki, zahtevanimi izključno zaradi identifikacije uporabnika, kot je opredeljeno v tej uredbi, na eni strani ter podatki o prometu, razen podatkov, zahtevanih izključno zaradi identifikacije uporabnika, kot je opredeljeno v tej uredbi, in vsebinski podatki na drugi. Podatki o naročnikih in naslovi IP, številke za dostop in povezane informacije, kadar se zahtevajo izključno zaradi identifikacije uporabnika, bi lahko bili uporabni za pridobivanje prvih sledi v preiskavi o identiteti osumljenca, podatki o prometu, razen podatkov, zahtevanih izključno zaradi identifikacije uporabnika, kot je opredeljeno v tej uredbi, in vsebinski podatki pa so pogosto pomembnejši kot dokazni material. Zato je bistvenega pomena, da ta uredba zajema vse te kategorije podatkov. Zaradi različne stopnje poseganja v temeljne pravice bi bilo treba za pridobitev takšnih podatkov postaviti ustrezne zaščitne ukrepe in pogoje.

(35)

Okoliščine, v katerih obstaja neposredna grožnja za življenje, telesno celovitost ali varnost osebe, ki bilo treba obravnavati kot nujne primere in omogočiti krajše roke za ponudnika storitev in organ izvršitelj. Kadar bi motnje ali uničenje kritične infrastrukture, kot je opredeljeno v Direktivi Sveta 2008/114/ES (19), pomenili tako grožnjo, vključno z resno škodo pri zagotavljanju osnovne oskrbe prebivalstva ali pri izvajanju temeljnih funkcij države, bi bilo treba tudi take razmere obravnavati kot nujne primere v skladu s pravom Unije.

(36)

Pri izdaji evropskega naloga za posredovanje ali evropskega naloga za zavarovanje bi moral vedno sodelovati pravosodni organ, bodisi v postopku izdaje bodisi v postopku potrjevanja naloga. Zaradi občutljivejše narave podatkov o prometu, razen podatkov, ki se zahtevajo izključno zaradi identifikacije uporabnika, kot je opredeljeno v tej uredbi, in vsebinskih podatkov se pri izdaji ali potrjevanju evropskega naloga za posredovanje za pridobivanje teh kategorij podatkov zahteva presoja sodnika. Ker so podatki o naročnikih in podatki, ki se zahtevajo izključno zaradi identifikacije uporabnika, kot je opredeljeno v tej uredbi, manj občutljivi, lahko evropski nalog za posredovanje za pridobivanje takih podatkov izda ali potrdi tudi pristojni državni tožilec. V skladu s pravico do nepristranskega sodišča, kot jo varujeta Listina in Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, državni tožilci izvajajo svoje naloge objektivno, pri čemer svojo odločitev v zvezi z izdajo ali potrditvijo evropskega naloga za posredovanje ali evropskega naloga za zavarovanje sprejemajo izključno na podlagi dejstev iz spisa ter ob upoštevanju vseh obremenilnih in razbremenilnih dokazov.

(37)

Da bi zagotovili, da so temeljne pravice popolnoma zaščitene, bi pravosodni organi načeloma morali potrditi vsak evropski nalog za posredovanje ali evropski nalog za zavarovanje pred njegovo izdajo. Izjeme od tega načela bi morale biti mogoče samo v primerno ugotovljenih nujnih primerih, ko se zahteva posredovanje podatkov o naročniku ali podatkov, ki se zahtevajo izključno zaradi identifikacije uporabnika, kot je opredeljeno v tej uredbi, ali zavarovanje podatkov, kadar ni mogoče pravočasno pridobiti predhodne potrditve pravosodnega organa, zlasti ker potrditvenega organa ni mogoče doseči za pridobitev potrditve in je grožnja tako neposredna, da je treba sprejeti takojšnje ukrepe. Vendar bi morale biti take izjeme dovoljene le, kadar bi lahko organ, ki je izdal zadevni nalog, izdal nalog v podobnem domačem primeru na podlagi nacionalnega prava brez predhodne potrditve.

(38)

Evropski nalog za posredovanje bi se moral izdati le, če je to nujno, sorazmerno, primerno in ustrezno v danem primeru. Organ izdajatelj bi moral upoštevati pravice osumljenca ali obdolženca v postopkih v zvezi s kaznivim dejanjem in bi moral evropski nalog za posredovanje izdati le, če bi bil lahko tak nalog izdan pod enakimi pogoji v podobnem domačem primeru. Pri oceni, ali izdati evropski nalog za posredovanje, bi bilo treba upoštevati, ali je tak nalog omejen na tisto, kar je nujno potrebno za dosego zakonitega cilja pridobitve podatkov, ki so ustrezni in potrebni kot dokazi v posamezni zadevi.

(39)

Kadar se evropski nalog za posredovanje izda za pridobitev različnih kategorij podatkov, bi moral organ izdajatelj zagotoviti, da so pogoji in postopki, kot je uradno obveščanje organa izvršitelja, izpolnjeni za vsako od zadevnih kategorij podatkov.

(40)

Glede na občutljivejšo naravo podatkov o prometu, razen podatkov, ki se zahtevajo izključno zaradi identifikacije uporabnika, kot je opredeljeno v tej uredbi, in vsebinskih podatkov, bi bilo treba pri predmetu urejanja te uredbe med njimi ustrezno ločevati. Za vsa kazniva dejanja bi moralo biti mogoče izdati evropski nalog za posredovanje, s katerim bi pridobili podatke o naročnikih ali podatke, zahtevane izključno zaradi identifikacije uporabnika, kot je opredeljeno v tej uredbi, po drugi strani pa bi za izdajo evropskega naloga za posredovanje, s katerim bi pridobili podatke o prometu, razen podatkov, ki se zahtevajo izključno zaradi identifikacije uporabnika, kot je opredeljeno v tej uredbi, ali bi pridobili vsebinske podatke, morale veljati strožje zahteve, saj so ti podatki občutljivejši. Ta uredba bi morala določati prag glede na svoje področje uporabe in omogočati sorazmeren pristop, skupaj z več drugimi predhodnimi in naknadnimi pogoji ter zaščitnimi ukrepi za upoštevanje sorazmernosti in pravic prizadetih oseb. Hkrati pa tak prag ne bi smel omejevati učinkovitosti te uredbe in njene uporabe s strani izvajalcev. S tem, ko je izdaja evropskega naloga za posredovanje v kazenskih postopkih dovoljena le za kazniva dejanja, za katera je najvišja zagrožena zaporna kazen vsaj tri leta, se področje uporabe te uredbe omeji na hujša kazniva dejanja, ne da bi se izvajalcem čezmerno omejevala možnost njene uporabe. S področja uporabe te uredbe bi bilo s to omejitvijo izključeno precejšnje število kaznivih dejanj, ki jih države članice štejejo za lažja in zanje določajo nižjo najvišjo zagroženo kazen. Prednost take omejitve je tudi, da ga bo mogoče v praksi lahko uporabiti.

(41)

Obstajajo določena kazniva dejanja, pri katerih so dokazi običajno na voljo izključno v elektronski obliki, ki pa je po naravi zelo minljiva. Tako je v primeru kaznivih dejanj, povezanih s kibernetskim prostorom, tudi tistih, ki sama po sebi ne štejejo za huda, a bi lahko povzročila znatno ali veliko škodo, kar zlasti zajema kazniva dejanja z majhnim posamičnim učinkom, ki pa lahko v večjem številu povzročijo splošno škodo. V večini primerov, ko je bilo kaznivo dejanje storjeno prek informacijskega sistema, bi uporaba istega praga kot za druge vrste kaznivih dejanj večinoma pomenila, da bi storilci teh kaznivih dejanj ostali nekaznovani. To upravičuje uporabo te uredbe tudi pri takih kaznivih dejanjih, za katera je najvišja zagrožena zaporna kazen manj kot tri leta. Poleg tega se za kazniva dejanja, ki so povezana s terorizmom v smislu Direktive (EU) 2017/541 Evropskega parlamenta in Sveta (20), ter za kazniva dejanja, ki zadevajo spolno zlorabo in spolno izkoriščanje otrok v smislu Direktive 2011/93/EU Evropskega parlamenta in Sveta (21), ne bi smel zahtevati prag najvišje zagrožene zaporne kazni vsaj tri leta.

(42)

Načeloma bi bilo treba evropski nalog za posredovanje nasloviti na ponudnika storitev, ki opravlja vlogo upravljavca. Vendar pa je v nekaterih okoliščinah izrazito težko ugotoviti, ali ponudnik storitev opravlja vlogo upravljavca ali obdelovalca, zlasti kadar je v obdelavo podatkov vključenih več ponudnikov storitev ali kadar ponudniki storitev podatke obdelujejo v imenu fizične osebe. Za razlikovanje med vlogama upravljavca in obdelovalca pri točno določenih naborih podatkov je potrebno ne samo specializirano poznavanje pravnega okvira, temveč morda tudi razlaganje pogosto zelo kompleksnih pogodbenih okvirov, ki v posameznem primeru različnim ponudnikom storitev narekujejo različne naloge in vloge v zvezi s posameznim naborom podatkov. Kadar ponudniki storitev podatke obdelujejo v imenu fizične osebe, je morda v nekaterih primerih težko določiti, kdo je upravljavec, čeprav je udeležen samo en ponudnik storitev. Kadar zadevne podatke shranjuje ali kako drugače obdeluje ponudnik storitev in kljub razumnim prizadevanjem organa izdajatelja ni jasno, kdo je upravljavec, bi zato moralo biti mogoče evropski nalog za posredovanje nasloviti neposredno na tega ponudnika storitev. Poleg tega bi lahko v nekaterih primerih naslavljanje upravljavca škodovalo preiskavi zadevnega primera, denimo ker je upravljavec osumljenec, obdolženec ali obsojenec ali ker obstajajo indici, da bi upravljavec lahko deloval v interesu preiskovane osebe. Tudi v teh primerih bi moralo biti mogoče evropski nalog za posredovanje neposredno nasloviti na ponudnika storitev, ki obdeluje podatke v imenu upravljavca. To pa ne bi smelo posegati v pravico organa izdajatelja, da od ponudnika storitev zahteva zavarovanje podatkov.

(43)

V skladu z Uredbo (EU) 2016/679 bi moral obdelovalec, ki hrani ali kako drugače obdeluje podatke v imenu upravljavca, upravljavca obvestiti o posredovanju podatkov, razen če organ izdajatelj od ponudnika storitev zahteva, naj upravljavca ne obvesti, dokler je to potrebno in sorazmerno, da ne bi oviral zadevnega kazenskega postopka. V tem primeru bi moral organ izdajatelj v spisu zadeve navesti razloge za zamudo pri obveščanju upravljavca ter v priloženo potrdilo, poslano naslovniku, dodati kratko obrazložitev.

(44)

Kadar se podatki shranjujejo ali kako drugače obdelujejo v okviru infrastrukture, ki jo ponudnik storitev zagotavlja javnemu organu, se sme evropski nalog za posredovanje ali evropski nalog zavarovanje izdati le, kadar se javni organ, za katerega se podatki shranjujejo ali kako drugače obdelujejo, nahaja v državi izdajateljici.

(45)

V primerih, kadar ponudnik storitev podatke, zaščitene kot poklicna skrivnost na podlagi prava države izdajateljice, shranjuje ali kako drugače obdeluje v okviru infrastrukture, ki se zagotavlja strokovnjakom, za katere velja varovanje poklicne skrivnosti (v nadaljnjem besedilu: privilegiran strokovnjak), pri opravljanju njihove poslovne dejavnosti, se sme evropski nalog za posredovanje za pridobitev podatkov o prometu, razen podatkov, ki se zahtevajo izključno zaradi identifikacije uporabnika, kot je opredeljeno v tej uredbi, ali za pridobitev vsebinskih podatkov izdati samo, kadar privilegirani strokovnjak prebiva v državi izdajateljici, kadar bi naslovitev na tega privilegiranega strokovnjaka lahko škodovala preiskavi ali kadar se privilegiji v skladu z veljavnim pravom opustijo.

(46)

Načelo ne bis in idem, kot ga priznava Listina in kot se oblikuje s sodno prakso Sodišča Evropske unije, je temeljno pravno načelo v Uniji. Kadar organ izdajatelj upravičeno domneva, da bi v drugi državi članici lahko potekal vzporeden kazenski postopek, bi se moral v skladu z Okvirnim sklepom Sveta 2009/948/PNZ (22) posvetovati z organi te države članice. V vsakem primeru se evropski nalog za posredovanje ali evropski nalog za zavarovanje ne sme izdati, kadar organ izdajatelj upravičeno domneva, da bi bilo to v nasprotju z načelom ne bis in idem.

(47)

Imunitete in privilegiji, ki se lahko nanašajo na kategorije oseb, kot so diplomati, ali na posebej zaščitena razmerja, kot je varovanje zaupnosti med odvetnikom in stranko, ali pravica novinarjev, da ne razkrijejo svojih virov informacij, so navedeni v drugih instrumentih vzajemnega priznavanja, kot je Direktiva 2014/41/EU, ki vzpostavlja EPN. Področje uporabe in vpliv imunitet in privilegijev se razlikuje glede na veljavno nacionalno pravo, ki bi ga bilo treba upoštevati v času izdaje evropskega naloga za posredovanje ali evropskega naloga za zavarovanje, saj lahko organ izdajatelj nalog izda le, če bi bil lahko izdan pod enakimi pogoji v podobnem domačem primeru. V pravu Unije ni skupne opredelitve, kaj tvori imuniteto ali privilegij. Natančna opredelitev teh izrazov je torej prepuščena nacionalnemu pravu, zajema pa lahko zaščito, ki se na primer uporablja za zdravniške in pravne poklice, tudi kadar se pri teh poklicih uporabljajo specializirane platforme. Natančna opredelitev imunitete in privilegijev lahko zajema tudi pravila o določitvi in omejitvi kazenske odgovornosti v zvezi s svobodo tiska in svobodo izražanja v drugih medijih.

(48)

Kadar želi organ izdajatelj z izdajo evropskega naloga za posredovanje pridobiti podatke o prometu, razen podatkov, ki se zahtevajo izključno zaradi identifikacije uporabnika, kot je opredeljeno v tej uredbi, ali pridobiti vsebinske podatke, in ima utemeljene razloge za domnevo, da so zahtevani podatki zaščiteni z imunitetami ali privilegiji na podlagi prava države izvršiteljice ali da za te podatke v tej državi veljajo pravila o določitvi in omejitvi kazenske odgovornosti v zvezi s svobodo tiska ali svobodo izražanja v drugih medijih, bi moralo biti organu izdajatelju omogočeno, da pred izdajo evropskega naloga za posredovanje zahteva pojasnilo, kar zajema tudi posvetovanje s pristojnimi organi države izvršiteljice, bodisi neposredno bodisi prek Eurojusta ali prek Evropske pravosodne mreže.

(49)

Evropski nalog za zavarovanje bi moralo biti mogoče izdati za katero koli kaznivo dejanje. Organ izdajatelj bi moral upoštevati pravice osumljenca ali obdolženca v postopkih v zvezi s kaznivim dejanjem in bi moral evropski nalog za posredovanje izdati le, če bi bil lahko izdan pod enakimi pogoji v podobnem domačem primeru, ter, kadar je to potrebno, sorazmerno, ustrezno in se sme uporabiti za dani primer. Pri oceni, ali naj se izda evropski nalog za posredovanje, bi bilo treba upoštevati, ali je tak nalog omejen na tisto, kar je nujno potrebno za dosego zakonitega cilja preprečevanja odstranitve, izbrisa ali spremembe podatkov, ki so relevantni in potrebni kot dokaz v posameznem primeru, kadar bi bilo za pridobitev teh podatkov morda potrebnega več časa.

(50)

Evropske naloge za posredovanje in evropske naloge za zavarovanje bi bilo treba nasloviti neposredno na imenovano poslovno enoto ali pravnega zastopnika, ki ga imenuje ponudnik storitev na podlagi Direktive (EU) 2023/1544 Evropskega parlamenta in Sveta (23). Izjemoma, v nujnih primerih, kot so opredeljeni v tej uredbi, kadar se imenovana poslovna enota ali pravni zastopnik ponudnika storitev v roku ne odzove na priloženo potrdilo o evropskem nalogu za posredovanje ali potrdilo o evropskem nalogu za zavarovanje ali pa v rokih iz Direktive (EU) 2023/1544 še ni imenovan, bi moralo biti mogoče poleg ali namesto zasledovanja izvršitve prvotnega naloga v skladu s to uredbo katero koli od teh dveh potrdil nasloviti na katero koli drugo poslovno enoto ali pravnega zastopnika ponudnika storitev v Uniji. Glede na te različne možne scenarije se v določbah te uredbe uporablja splošni izraz „naslovnik“.

(51)

Zaradi bolj občutljive narave evropskega naloga za posredovanje, s katerim se pridobijo podatki o prometu, razen podatkov, ki se zahtevajo izključno zaradi identifikacije uporabnika, kot je opredeljeno v tej uredbi, ali se pridobijo vsebinski podatki, je primerno poskrbeti za mehanizem uradnega obveščanja, ki bi se uporabljal za evropske naloge za posredovanje, s katerimi se želijo pridobiti te kategorije podatkov. V mehanizem uradnega obveščanja bi moral biti vključen organ izvršitelj, pri čemer bi mu moralo biti potrdilo o evropskem nalogu za posredovanje poslano istočasno kot naslovniku. Kadar pa se evropski nalog za posredovanje izda za pridobitev elektronskih dokazov v kazenskih postopkih s pomembnimi in močnimi povezavami z državo izdajateljico, se ne zahteva uradno obvestilo organu izvršitelju. Take povezave bi bilo treba domnevati, kadar ima organ izdajatelj v času izdaje evropskega naloga za posredovanje utemeljene razloge za domnevo, da je v državi izdajateljici bilo storjeno, se izvršuje ali bo verjetno storjeno kaznivo dejanje, in kadar oseba, katere podatki se zahtevajo, prebiva v državi izdajateljici.

(52)

V tej uredbi se za kaznivo dejanje šteje, da je bilo storjeno, se izvršuje ali bo verjetno storjeno v državi izdajateljici, če se tako šteje v skladu z nacionalnim pravom države izdajateljice. V nekaterih primerih, zlasti na področju kibernetske kriminalitete, so običajno pomembni indici za določanje, kje je bilo kaznivo dejanje storjeno, nekatere okoliščine, kot je kraj prebivališča žrtve. Za kazniva dejanja, povezana z izsiljevalskim programjem, se na primer pogosto šteje, da so bila storjena tam, kjer prebiva žrtev takega kaznivega dejanja, tudi kadar ni jasno, s katere natančne lokacije je bilo programje sproženo. Vsako določanje, kje je bilo kaznivo dejanje storjeno, ne bi smelo posegati v pravila o pristojnosti za posamezna kazniva dejanja na podlagi veljavnega nacionalnega prava.

(53)

Oceno, ali obstajajo utemeljeni razlogi za domnevo, da oseba, katere podatki se zahtevajo, prebiva v državi izdajateljici, mora organ izdajatelj izvesti v času izdaje evropskega naloga za posredovanje, s katerim naj bi se pridobili podatki o prometu, razen podatkov, ki se zahtevajo izključno zaradi identifikacije uporabnika, kot je opredeljeno v tej uredbi, ali pridobili vsebinski podatkov. Pri tem so lahko pomembne različne objektivne okoliščine, ki lahko nakazujejo, da je zadevna oseba vzpostavila ali namerava vzpostaviti običajno središče interesov v določeni državi članici. Ker bi bilo treba pravo Unije uporabljati enovito in ker velja načelo enakosti, bi bilo treba pojem „prebivališče“ v tem kontekstu v vsej Uniji razlagati enovito. Utemeljeni razlogi za domnevo, da oseba prebiva v državi izdajateljici, bi lahko obstajali predvsem, kadar je oseba v državi izdajateljici registrirala prebivališče, kar se kaže s posedovanjem osebne izkaznice ali dovoljenja za prebivanje ali kadar je registrirana v uradnem registru prebivalcev. Če v državi izdajateljici tovrstne registracije ni, bi na prebivališče lahko kazalo dejstvo, da je oseba izrazila namero, da se bo v to državo članico preselila ali da je po določenem stalnem obdobju prisotnosti s to državo članico navezala podobne stike in razmerja, kot če bi v njej pridobila uradno prebivališče. Da se ugotovi, ali v konkretni situaciji obstaja dovolj povezav med osebo in državo izdajateljico in s tem dovolj utemeljenih razlogov za domnevo, da oseba v tej državi prebiva, se lahko upoštevajo različni objektivni dejavniki, značilni za položaj te osebe, kamor sodijo zlasti dolžina, narava in pogoji njene prisotnosti v državi izdajateljici ali njene družinske ali ekonomske vezi s to državo članico. Pri ugotavljanju, ali obstajajo utemeljeni razlogi za domnevo, da oseba prebiva v državi izdajateljici, bi bili lahko relevantni registrirano vozilo, bančni račun, dejstvo, da oseba v državi izdajateljici prebiva brez prekinitev, ali drugi objektivni dejavniki. Kratek obisk, počitnice ali lastna počitniška nastanitev ali podobno bivanje v državi izdajateljici brez druge pomembne povezave ni dovolj za določitev prebivališča v tej državi članici. Kadar organ izdajatelj v času izdaje evropskega naloga za posredovanje, s katerim naj bi se pridobili podatki o prometu, razen podatkov, ki se zahtevajo izključno zaradi identifikacije uporabnika, kot je opredeljeno v tej uredbi, ali pridobili vsebinski podatki, nima utemeljenih razlogov za domnevo, da oseba, katere podatki se zahtevajo, prebiva v državi izdajateljici, bi moral o tem uradno obvestiti organ izvršitelj.

(54)

Da bi bil postopek čim hitrejši, bi moral biti najustreznejši čas za določitev, ali je treba uradno obvestiti organ izvršitelj, trenutek, ko se izda evropski nalog za posredovanje. Katere koli naknadne spremembe prebivališča ne bi smele vplivati na postopek. Zadevne osebe bi morale imeti možnost uveljavljati svoje pravice kot tudi pravila o določitvi in omejitvi kazenske odgovornosti v zvezi s svobodo tiska in svobodo izražanja v drugih medijih v celotnem kazenskem postopku, organ izvršitelj pa bi moral imeti možnost navesti razlog za zavrnitev, kadar v izjemnih primerih na podlagi konkretnih in objektivnih dokazov obstajajo utemeljeni razlogi za domnevo, da bi izpolnitev naloga v okoliščinah zadeve pomenila očitno kršitev zadevne temeljne pravice, kot je določena v členu 6 PEU in Listini. Poleg tega bi se moralo biti mogoče na te razloge sklicevati tudi v postopku izvrševanja.

(55)

Evropski nalog za posredovanje bi bilo treba poslati z uporabo potrdila o evropskem nalogu za posredovanje, evropski nalog za zavarovanje pa z uporabo potrdila o evropskem nalogu za zavarovanje. Po potrebi bi bilo treba katero koli od teh dveh potrdil prevesti v uradni jezik Unije, ki ga naslovnik sprejema. Kadar ponudnik storitev ne določi jezika, se katero koli od teh dveh potrdil prevedeta v enega od uradnih jezikov države članice, v kateri je imenovana poslovna enota ali pravni zastopnik ponudnika storitev, ali v drug uradni jezik, za katerega imenovana poslovna enota ali pravni zastopnik ponudnika storitev izjavi, da ga sprejema. Kadar se na podlagi te uredbe zahteva uradno obvestilo organu izvršitelju, se potrdilo o evropskem nalogu za posredovanje, ki bo poslano temu organu, prevede v uradni jezik države izvršiteljice ali v drug uradni jezik Unije, ki ga ta država sprejema. V zvezi s tem bi bilo treba vse države članice spodbujati, naj Komisijo kadarkoli pisno obvestijo, ali bi sprejele prevode potrdil o evropskem nalogu za posredovanje ter potrdil o evropskem nalogu za zavarovanje in v katerem uradnem jeziku ali jezikih Unije poleg svojega uradnega jezika oziroma jezikov. Komisija bi morala te izjave dati na voljo vsem državam članicam in Evropski pravosodni mreži.

(56)

Kadar se izda potrdilo o evropskem nalogu za posredovanje in se na podlagi te uredbe ne zahteva uradno obvestilo organu izvršitelju, naslovnik ob prejemu tega potrdila zagotovi, da se zahtevani podatki pošljejo neposredno organu izdajatelju ali organom za preprečevanje, odkrivanje in preiskovanje kaznivih dejanj, kot je navedeno v potrdilu o evropskem nalogu za posredovanje, in sicer najpozneje v desetih dneh po prejemu tega potrdila. Kadar se na podlagi te uredbe zahteva uradno obvestilo organu izvršitelju, bi moral ponudnik storitev po prejemu potrdila o evropskem nalogu za posredovanje nemudoma ukrepati in podatke zavarovati. Kadar organ izvršitelj v desetih dneh po prejemu potrdila o evropskem nalogu za posredovanje ne navede nobenega razloga za zavrnitev na podlagi te uredbe, naslovnik poskrbi, da se zahtevani podatki ob koncu tega desetdnevnega obdobja pošljejo neposredno organu izdajatelju ali organom za preprečevanje, odkrivanje in preiskovanje kaznivih dejanj, kot je navedeno v potrdilu o evropskem nalogu za posredovanje. Kadar organ izvršitelj še pred iztekom desetdnevnega obdobja organu izdajatelju in naslovniku potrdi, da ne bo navedel nobenega razloga za zavrnitev, bi moral naslovnik ukrepati čim prej po tej potrditvi, najpozneje pa ob koncu tega desetdnevnega obdobja. Naslovnik in, kadar je ustrezno, organ izvršitelj bi morala v nujnih primerih, kot so opredeljeni v tej uredbi, spoštovati krajše roke. Naslovnik in, kadar je ustrezno, organ izvršitelj bi morala potrdilo o evropskem nalogu za posredovanje izpolniti čim prej, najpozneje pa v rokih iz te uredbe, ter pri tem čim bolj upoštevati postopkovne in druge roke, ki jih določi država izdajateljica.

(57)

Kadar naslovnik zgolj na podlagi informacij iz potrdila o evropskem nalogu za posredovanje ali potrdila o evropskem nalogu za zavarovanje meni, da bi lahko izpolnitev katerega koli od teh potrdil posegla v imunitete ali privilegije ali v pravila o določitvi ali omejitvi kazenske odgovornosti na podlagi prava države izvršiteljice, ki se nanašajo na svobodo tiska ali svobodo izražanja v drugih medijih, o tem obvesti organ izdajatelj in organ izvršitelj. Kar zadeva potrdilo o evropskem nalogu za posredovanje, kadar organ izvršitelj ni bil uradno obveščen na podlagi te uredbe, organ izdajatelj upošteva informacije, prejete od naslovnika, in na lastno pobudo ali na zahtevo organa izvršitelja odloči, ali bo evropski nalog za posredovanje umaknil, prilagodil ali ohranil. Kadar je organ izvršitelj uradno obveščen na podlagi te uredbe, organ izdajatelj upošteva informacije, ki jih prejme od naslovnika, in se odloči, ali bo evropski nalog za posredovanje umaknil, prilagodil ali ohranil. Organu izvršitelju bi moralo biti tudi omogočeno, da navede razloge za zavrnitev iz te uredbe.

(58)

Kadar je potrdilo o evropskem nalogu za posredovanje ali potrdilo o evropskem nalogu za zavarovanje nepopolno ali vsebuje očitne napake ali ne vsebuje dovolj informacij za izpolnitev zadevnega naloga, je treba opredeliti postopek komunikacije med naslovnikom in organom izdajateljem, kadar se na podlagi te uredbe uradno obvestilo pošlje organu izvršitelju, pa postopek komunikacije med naslovnikom in organom izvršiteljem, zato da lahko naslovnik obravnava formalne težave s potrdilom o evropskem nalogu za posredovanje ali potrdilom o evropskem nalogu za zavarovanje. Če pa naslovnik iz katerega koli drugega razloga informacij ne zagotovi v celoti ali pravočasno, ker na primer meni, da obstaja nasprotje z obveznostjo na podlagi prava tretje države, ali ker meni, da evropski nalog za posredovanje ali evropski nalog za zavarovanje ni bil izdan v skladu s pogoji iz te uredbe, bi moral to sporočiti organu izdajatelju in tudi organu izvršitelju, kadar je bilo temu poslano uradno obvestilo, ter posredovati ustrezne utemeljitve za nepravočasno izpolnitev potrdila o evropskem nalogu za posredovanje ali potrdila o evropskem nalogu za zavarovanje. Postopek komunikacije bi torej moral organu izdajatelju že v zgodnji fazi omogočati popravek ali ponoven razmislek o evropskem nalogu za posredovanje ali evropskem nalogu za zavarovanje. Naslovnik bi moral zavarovati te zahtevane podatke, če jih lahko opredeli, zato da se zagotovi njihova dostopnost.

(59)

Naslovnik ne bi smel biti dolžan izpolniti evropskega naloga za posredovanje ali evropskega naloga za zavarovanje, če je to dejansko nemogoče zaradi okoliščin, ki jih ni mogoče pripisati naslovniku oziroma, če ne gre za isti subjekt, ponudniku storitev v trenutku, ko je evropski nalog za posredovanje ali evropski nalog za zavarovanje prejet. O dejanski nezmožnosti bi bilo treba sklepati, če oseba, katere podatki so bili zahtevani, ni stranka ponudnika storitev ali je kot take ni mogoče določiti niti po zahtevi za dodatne informacije, poslani organu izdajatelju, ali če so podatki zakonito izbrisani, še preden je nalog prejet.

(60)

Naslovnik bi moral ob prejemu potrdila o evropskem nalogu za zavarovanje zavarovati zahtevane podatke za največ 60 dni, razen če organ izdajatelj potrdi, da je bila izdana naknadna zahteva za posredovanje, v tem primeru pa se mora zavarovanje nadaljevati. Organu izdajatelju bi moralo biti omogočeno, da bi po potrebi podaljšal trajanje zavarovanja za dodatnih 30 dni, da lahko izda naknadno zahtevo za posredovanje, in sicer z obrazcem iz te uredbe. Kadar organ izdajatelj v obdobju zavarovanja potrdi, da je bila izdana naknadna zahteva za posredovanje, bi moral naslovnik podatke zavarovati za toliko časa, kolikor je potrebno za njihovo posredovanje po prejemu naknadne zahteve za posredovanje. Tako potrditev bi bilo treba poslati v ustreznem roku v uradnem jeziku države izvršiteljice ali v katerem koli drugem jeziku, ki ga naslovnik sprejema, in sicer z obrazcem iz te uredbe. Da zavarovanje podatkov ne bi prenehalo, bi moralo zadoščati, da se izda naknadna zahteva za posredovanje in da organ izdajatelj pošlje potrditev o tem; v tem trenutku se ne bi smele zahtevati nadaljnje formalnosti za pošiljanje, na primer prevod dokumentov. Ko zavarovanje podatkov ni več potrebno, bi moral organ izdajatelj o tem brez nepotrebnega odlašanja obvestiti naslovnika, obveznost zavarovanja na podlagi evropskega naloga za posredovanje pa bi morala prenehati.

(61)

Ne glede na načelo medsebojnega zaupanja bi moralo biti organu izvršitelju omogočeno, da navede razloge za zavrnitev evropskega naloga za posredovanje, kadar mu je na podlagi te uredbe poslano uradno obvestilo, in sicer na podlagi razlogov za zavrnitev iz te uredbe. Kadar je organ izvršitelj uradno obveščen ali izvrševanje poteka v skladu s to uredbo, bi lahko država izvršiteljica določila v svojem nacionalnem pravu, da je morda za izpolnitev evropskega naloga za posredovanje potrebno postopkovno sodelovanje sodišča v državi izvršiteljici.

(62)

Kadar je organ izvršitelj uradno obveščen o evropskem nalogu za posredovanje, s katerim naj bi se pridobili podatki o prometu, razen podatkov, ki se zahtevajo izključno zaradi identifikacije uporabnika, kot je opredeljeno v tej uredbi, ali pridobili vsebinski podatki, bi moral imeti pravico oceniti informacije, opredeljene v nalogu, ter ga na podlagi obvezne analize informacij iz tega naloga in ob spoštovanju veljavnih pravil primarnega prava Unije, zlasti Listine, kadar je ustrezno zavrniti, če ugotovi, da lahko navede enega ali več razlogov za zavrnitev iz te uredbe. Da se spoštuje neodvisnost pravosodnih organov, jim je treba zagotoviti določeno mero diskrecije pri odločanju o razlogih za zavrnitev.

(63)

Kadar je organ izvršitelj uradno obveščen na podlagi te uredbe, bi mu moralo biti omogočeno zavrniti evropski nalog za posredovanje, kadar so zahtevani podatki zaščiteni z imunitetami ali privilegiji na podlagi prava države izvršiteljice, ki preprečujejo izpolnitev ali izvršitev naloga, ali kadar so zajeti v pravilih o določitvi ali omejitvi kazenske odgovornosti, ki se nanašajo na svobodo tiska ali svobodo izražanja v drugih medijih in preprečujejo izpolnitev ali izvršitev evropskega naloga za posredovanje.

(64)

Organu izvršitelju bi moralo biti omogočeno, da v izjemnih primerih nalog zavrne, kadar ima na podlagi konkretnih in objektivnih dokazov utemeljene razloge za domnevo, da bi izpolnitev evropskega naloga za posredovanje v okoliščinah zadeve pomenila očitno kršitev relevantne temeljne pravice, kot je določena v členu 6 PEU in Listini. Zlasti pri presoji tega razloga za zavrnitev velja, da kadar ima organ izvršitelj na voljo dokaze ali gradivo, kot je tisto iz obrazloženega predloga ene tretjine držav članic, Evropskega parlamenta ali Evropske komisije, ki se sprejme na podlagi člena 7(1) PEU, iz katerega je razvidno, da če bi bil nalog izpolnjen, bi nedvomno obstajalo tveganje za resno kršitev temeljne pravice do učinkovitega pravnega sredstva in nepristranskega sodišča na podlagi člena 47 Listine, in sicer zaradi sistemskih ali splošnih pomanjkljivosti v zvezi z neodvisnostjo sodstva v državi izdajateljici, bi moral organ izvršitelj izrecno in natančno ter ob upoštevanju osebnega položaja osebe ter narave kaznivega dejanja, za katero poteka kazenski postopek, pa tudi dejanskih okoliščin, ki so podlaga za nalog, in informacij, ki jih zagotovi organ izdajatelj, določiti, ali obstajajo utemeljeni razlogi za domnevo, da obstaja tveganje, da bo osebi kršena pravica do nepristranskega sodišča.

(65)

Organu izvršitelju bi moralo biti omogočeno zavrniti nalog, katerega izpolnitev bi bila v nasprotju z načelom ne bis in idem.

(66)

Kadar je organ izvršitelj uradno obveščen na podlagi te uredbe, bi mu moralo biti omogočeno zavrniti evropski nalog za posredovanje, če ravnanje, za katero je bil nalog izdan, na podlagi prava države izvršiteljice ni kaznivo dejanje, razen če gre za kaznivo dejanje, ki je navedeno na seznamu vrst kaznivih dejanj iz priloge k tej uredbi, kot organ izdajatelj navede v potrdilu o evropskem nalogu za posredovanje, če se v državi izdajateljici to dejanje kaznuje z najvišjo zagroženo zaporno kaznijo ali varnostnim ukrepom odvzema prostosti najmanj treh let.

(67)

Ker je obveščanje osebe, katere podatki se zahtevajo, eden od bistvenih elementov, kar zadeva pravice na področju varstva podatkov in pravice do obrambe, saj omogoča učinkovito presojo in sodno varstvo v skladu s členom 6 PEU in Listino, bi moral organ izdajatelj osebo, katere podatki se zahtevajo, brez nepotrebnega odlašanja obvestiti, da se bodo na podlagi evropskega naloga za posredovanje posredovali njeni podatki. Organu izdajatelju pa bi moralo biti omogočeno, da v skladu z nacionalnim pravom zadrži, omeji ali opusti obveščanje osebe, katere podatki se zahtevajo, če in dokler so izpolnjeni pogoji iz Direktive (EU) 2016/680, in v tem primeru bi moral organ izdajatelj v spisu navesti razloge za zadržanje, omejitev ali opustitev obveščanja ter v potrdilo o evropskem nalogu za posredovanje dodati kratko obrazložitev. Naslovniki, in če ne gre za iste subjekte, ponudniki storitev bi morali sprejeti potrebne najsodobnejše operativne in tehnične ukrepe, da se zagotovijo zaupnost, tajnost in celovitost potrdila o evropskem nalogu za posredovanje ali potrdila o evropskem nalogu za zavarovanje ter podatkov, ki se posredujejo ali zavarujejo.

(68)

Ponudnik storitev bi moral imeti možnost zahtevati, da mu država izdajateljica povrne stroške odziva na evropski nalog za posredovanje ali evropski nalog za zavarovanje, če je ta možnost določena v nacionalnem pravu države izdajateljice glede nacionalnih nalogov v podobnih primerih, v skladu z nacionalnim pravom te države. Države članice bi morale Komisijo obvestiti o svojih nacionalnih pravilih za povrnitev stroškov, Komisija pa bi jih morala objaviti. Ta uredba določa ločena pravila, ki se uporabljajo za povračilo stroškov, povezanih z decentraliziranim sistemom IT.

(69)

Brez poseganja v nacionalne zakone, ki določajo izrekanje kazenskih sankcij, bi morale države članice določiti pravila o denarnih kaznih, ki se uporabljajo za kršitve te uredbe, ter sprejeti vse potrebne ukrepe, da se zagotovi njihovo izvajanje. Države članice bi morale poskrbeti, da so denarne kazni, določene v njihovem nacionalnem pravu, učinkovite, sorazmerne in odvračilne. Države članice bi morale o teh pravilih in teh ukrepih uradno obvestiti Komisijo brez odlašanja in jo brez odlašanja uradno obvestiti o vsakršni naknadni spremembi, ki nanje vpliva.

(70)

Pri preučevanju primerne denarne kazni v posameznem primeru bi morali pristojni organi upoštevati vse ustrezne okoliščine, kot so narava, teža in trajanje kršitve, ali je bila storjena namerno ali iz malomarnosti, ali je bil ponudnik storitev odgovoren za podobne prejšnje kršitve in finančno moč ponudnika storitev, ki je odgovoren. V izjemnih okoliščinah bi lahko organ izvršitelj na podlagi te presoje odločil, da ne bo naložil denarnih kazni. V zvezi s tem se posebna pozornost nameni mikropodjetjem, ki v nujnih primerih ne morejo izpolniti evropskega naloga za posredovanje ali evropskega naloga za zavarovanje zaradi pomanjkanja kadrovskih virov zunaj običajnega delovnega časa, če se podatki pošljejo brez nepotrebnega odlašanja.

(71)

Brez poseganja v obveznosti glede varstva podatkov ponudniki storitev v državah članicah ne bi smeli biti odgovorni za škodo, ki jo povzročijo svojim uporabnikom ali tretjim osebam, ki je izključno posledica dobroverne izpolnitve potrdila o evropskem nalogu za posredovanje ali potrdila o evropskem nalogu za zavarovanje. Za zagotovitev zakonitosti naloga, zlasti kar zadeva njegovo nujnost in sorazmernost, bi moral biti odgovoren organ izdajatelj.

(72)

Kadar naslovnik ne izpolni v roku potrdila o evropskem nalogu za posredovanje ali ne izpolni potrdila o evropskem nalogu za zavarovanje in za to ne navede razlogov, ki jih organ izdajatelj sprejme, in, če je ustrezno, kadar se organ izvršitelj ne sklicuje na nobenega od razlogov za zavrnitev iz te uredbe, bi moral imeti organ izdajatelj možnost od organa izvršitelja zahtevati izvršitev evropskega naloga za posredovanje ali evropskega naloga za zavarovanje. V ta namen bi moral organ izdajatelj zadevni nalog, ustrezen obrazec iz te uredbe s podatki, kot jih je vpisal naslovnik, in vse ustrezne dokumente posredovati organu izvršitelju. Organ izdajatelj bi moral zadevni nalog in vse dokumente, ki se posredujejo, prevesti v enega od jezikov, ki jih sprejme država izvršiteljica, ter o prenosu obvestiti naslovnika. Ta država bi morala zadevni nalog izvršiti v skladu s svojim nacionalnim pravom.

(73)

Postopek za izvršitev bi moral naslovniku omogočiti, da se sklicuje na razloge proti izvršitvi na podlagi seznama posebnih razlogov iz te uredbe, vključno s tem, da zadevnega naloga ni izdal ali potrdil pristojni organ, kot je določeno v tej uredbi, ali kadar se nalog ne nanaša na podatke, ki jih hrani ponudnik storitev ali so shranjeni v njegovem imenu ob prejemu ustreznega potrdila. Organ izvršitelj bi moral imeti možnost, da zavrne priznanje in izvršitev evropskega naloga za posredovanje ali evropskega naloga za zavarovanje na podlagi istih razlogov, v izjemnih primerih pa tudi zaradi očitne kršitve zadevne temeljne pravice iz člena 6 PEU in Listine. Preden se organ izvršitelj odloči, da ne bo priznal ali izvršil naloga na podlagi teh razlogov, bi se moral posvetovati z organom izdajateljem. Kadar naslovnik ne izpolni svojih obveznosti iz priznanega evropskega naloga za posredovanje ali evropskega naloga za zavarovanje, katerega izvršljivost je potrdil organ izvršitelj, bi moral ta organ naložiti denarno kazen. Ta kazen bi morala biti sorazmerna, predvsem glede na posebne okoliščine, kot je ponavljajoče se ali sistemsko neizpolnjevanje.

(74)

Izpolnitev evropskega naloga za posredovanje bi utegnila biti v nasprotju z obveznostjo na podlagi veljavnega prava tretje države. Ta uredba zagotavlja poseben mehanizem sodne presoje, kadar bi izpolnitev evropskega naloga za posredovanje ponudniku storitev preprečila izpolnjevanje pravnih obveznosti, ki izhajajo iz prava tretje države, da se zagotovi pravna kurtoazija glede spoštovanja suverenih interesov tretjih držav, da se zaščiti zadevni posameznik in da se obravnavajo nasprotujoče si obveznosti ponudnikov storitev.

(75)

Kadar naslovnik meni, da bi izpolnitev evropskega naloga za posredovanje v posameznem primeru povzročila kršitev pravne obveznosti, ki izhaja iz prava tretje države, organu izdajatelju in organu izvršitelju na obrazcu iz te uredbe pošlje obrazložen ugovor, v katerem navede razloge, zakaj ne bo izpolnil naloga. Organ izdajatelj bi moral proučiti evropski nalog za posredovanje na podlagi obrazloženega ugovora in morebitne podatke države izvršiteljice, pri tem pa upoštevati enaka merila, ki bi jih moralo upoštevati pristojno sodišče. Kadar organ izdajatelj vztraja pri nalogu, bi moral zahtevati, da ga pregleda pristojno sodišče države izdajateljice, kot ga priglasi zadevna država članica, ki prouči nalog.

(76)

Pristojno sodišče bi si lahko pri ugotavljanju nasprotujočih si obveznosti v posebnih okoliščinah obravnavane zadeve pomagalo z ustreznim strokovnim znanjem zunanjih sodelavcev, na primer o razlagi prava zadevne tretje države. V ta namen bi se lahko pristojno sodišče ob upoštevanju Direktive (EU) 2016/680 na primer posvetovalo z osrednjim organom tretje države. Država izdajateljica bi morala od pristojnega organa tretje države zlasti zahtevati informacije, kadar se navzkrižje nanaša na temeljne pravice ali druge temeljne interese tretje države, povezane z nacionalno varnostjo in obrambo.

(77)

Strokovno znanje o razlagi bi se lahko zagotovilo tudi s strokovnim mnenjem, kadar je to na voljo. Informacije in sodna praksa o razlagi prava tretje države in o postopkih v zvezi s kolizijo prava v državah članicah bi morale biti dostopne na osrednji platformi, kot sta projekt SIRIUS ali Evropska pravosodna mreža, da bi bilo mogoče izkoristiti zbrane izkušnje in strokovno znanje o enakih ali podobnih vprašanjih. Razpoložljivost teh informacij na osrednji platformi ne bi smela preprečiti ponovnega posvetovanja s tretjo državo, kadar je to ustrezno.

(78)

Pri ocenjevanju, ali obstajajo nasprotujoče si obveznosti, bi moralo pristojno sodišče ugotoviti, ali se uporablja pravo tretje države, in če se, ali to pravo prepoveduje razkritje zadevnih podatkov. Kadar pristojno sodišče ugotovi, da pravo tretje države prepoveduje razkritje zadevnih podatkov, bi moralo sprejeti odločitev, ali bo ohranilo ali odpravilo evropski nalog za posredovanje, v ta namen pa preučiti več elementov, namenjenih opredelitvi moči povezave z eno ali drugo vpleteno jurisdikcijo, zadevne interese za pridobitev podatkov ali preprečitev njihovega razkritja in morebitne posledice za naslovnika ali ponudnika storitev, če bi nalog izpolnil. Pri izvedbi ocene bi bilo treba poseben pomen in težo nameniti zaščiti temeljnih pravic z ustreznim pravom tretje države in drugih temeljnih interesov, kot so interesi nacionalne varnosti tretje države, pa tudi stopnji povezave kazenske zadeve z eno ali drugo jurisdikcijo. Kadar se sodišče odloči odpraviti nalog, bi moralo to sporočiti organu izdajatelju in naslovniku. Če pristojno sodišče ugotovi, da je treba nalog potrditi, bi moralo to sporočiti organu izdajatelju in naslovniku, in ta naslovnik bi moral ta nalog izpolniti. Organ izdajatelj bi moral organu izvršitelju posredovati informacije o izidu postopka presoje.

(79)

Pogoji v zvezi z izpolnitvijo potrdila o evropskem nalogu za posredovanje iz te uredbe bi morali veljati tudi v primerih nasprotujočih si obveznosti, ki izhajajo iz prava tretje države. Zato bi bilo treba med sodno presojo, kadar bi izpolnitev evropskega naloga za posredovanje ponudnikom storitev preprečila izpolnjevanje pravne obveznosti, ki izhaja iz prava tretje države, podatke, ki se zahtevajo s tem nalogom, ohraniti. Kadar se pristojno sodišče po sodni presoji odloči za odpravo evropskega naloga za posredovanje, bi moralo biti mogoče izdati evropski nalog za zavarovanje, da se organu izdajatelju omogoči, da zahteva posredovanje podatkov po drugih kanalih, kot je medsebojna pravna pomoč.

(80)

Bistvenega pomena je, da imajo vse osebe, katerih podatki se zahtevajo v kazenski preiskavi ali postopku, dostop do učinkovitega pravnega sredstva, v sladu s členom 47 Listine. V skladu s to zahtevo in brez poseganja v nadaljnja pravna sredstva, ki so na voljo v skladu z nacionalnim pravom, ima vsaka oseba, katere podatki so bili zahtevani z evropskim nalogom za posredovanje, pravico do učinkovitega pravnega sredstva zoper ta nalog. Kadar je ta oseba osumljenec ali obdolženec, ima pravico do učinkovitega pravnega sredstva med kazenskim postopkom, v katerem se podatki uporabljajo kot dokazno gradivo. Pravica do učinkovitih pravnih sredstev se uveljavlja pred sodiščem v državi izdajateljici v skladu z njenim nacionalnim pravom in zajema možnost izpodbijanja zakonitosti ukrepa, vključno z njegovo nujnostjo in sorazmernostjo, brez poseganja v jamstva temeljnih pravic države izvršiteljice ali drugih dodatnih pravnih sredstev, v skladu z nacionalnim pravom. Ta uredba ne bi smela omejevati možnih razlogov za izpodbijanje zakonitosti naloga. Pravica do učinkovitih pravnih sredstev iz te uredbe ne bi smela posegati v pravico do uporabe pravnih sredstev na podlagi Uredbe (EU) 2016/679 in Direktive (EU) 2016/680. Pravočasno bi bilo treba zagotoviti informacije o možnostih za uveljavljanje pravnih sredstev na podlagi nacionalnega prava, poskrbeti pa bi bilo treba tudi za njihovo učinkovito izvajanje.

(81)

Vzpostaviti bi bilo treba ustrezne kanale, da bodo lahko vse strani učinkovito sodelovale z digitalnimi sredstvi prek decentraliziranega sistema informacijske tehnologije (IT), ki omogoča hitro, neposredno, interoperabilno, trajnostno, zanesljivo in varno čezmejno elektronsko izmenjavo obrazcev, podatkov in informacij v zvezi z zadevami.

(82)

Da se omogoči učinkovita in varna pisna komunikacija med pristojnimi organi in imenovanimi poslovnimi enotami ali pravnimi zastopniki ponudnikov storitev na podlagi te uredbe, bi bilo treba tem imenovanim poslovnim enotam ali pravnim zastopnikom zagotoviti elektronska sredstva za dostop do nacionalnih sistemov IT, ki so del decentraliziranega sistema IT, ki ga upravljajo države članice.

(83)

Decentraliziran sistem IT bi morali sestavljati sistemi IT držav članic ter agencij in organov Unije, pa tudi interoperabilne točke dostopa, prek katerih bi bili ti sistemi IT med seboj povezani. Točke za dostop do decentraliziranega sistema IT bi morale temeljiti na sistemu e-CODEX, vzpostavljenem z Uredbo (EU) 2022/850 Evropskega parlamenta in Sveta (24).

(84)

Ponudnikom storitev, ki uporabljajo prilagojene rešitve IT za namene izmenjave informacij in podatkov, povezanih z zahtevami za elektronska dokazila, bi bilo treba prek skupnega standarda za izmenjavo podatkov zagotoviti avtomatizirana sredstva za dostop do decentraliziranih sistemov IT.

(85)

Praviloma bi morala vsa pisna komunikacija med pristojnimi organi ali med pristojnimi organi in imenovanimi poslovnimi enotami ali pravnimi zastopniki potekati prek decentraliziranega sistema IT. Alternativna sredstva bi moralo biti mogoče uporabiti le, kadar uporaba decentraliziranega sistema IT ni mogoča, na primer zaradi posebnih forenzičnih zahtev, ker zaradi omejenih tehničnih zmogljivosti ni mogoče prenesti želene količine podatkov ali ker je treba v nujnem primeru obravnavati drugo poslovno enoto, ki ni povezana z decentraliziranim sistemom IT. V takih primerih bi bilo treba prenos izvesti z najustreznejšimi alternativnimi sredstvi, pri tem pa upoštevati potrebo po hitri, varni in zanesljivi izmenjavi informacij.

(86)

Da bi poskrbeli, da bo decentralizirani sistem IT vseboval popolno evidenco pisnih izmenjav na podlagi te uredbe, bi bilo treba vsak prenos, ki se izvede z alternativnimi sredstvi, brez nepotrebnega odlašanja evidentirati v decentraliziranem sistemu IT.

(87)

Razmisliti bi bilo treba o uporabi mehanizmov za zagotavljanje pristnosti, kot je določeno v Uredbi (EU) št. 910/2014 Evropskega parlamenta in Sveta (25).

(88)

Ponudnikov storitev, zlasti malih in srednjih podjetij, se ne bi smelo izpostavljati nesorazmernim stroškom v zvezi z vzpostavitvijo in delovanjem decentraliziranega sistema IT. Komisija mora zato v okviru vzpostavitve, vzdrževanja in razvoja referenčne izvedbe dati na voljo tudi spletni vmesnik, ki ponudnikom storitev omogoča varno komunikacijo z organi, ne da bi jim bilo treba vzpostaviti lastno namensko infrastrukturo za dostop do decentraliziranega sistema IT.

(89)

Državam članicam bi bilo treba omogočiti, da bi namesto nacionalnega sistema IT uporabljale referenčno izvedbeno programsko opremo, ki jo je razvila Komisija. Ta referenčna izvedbena programska oprema bi morala temeljiti na modularni namestitvi, kar pomeni, da bi bila pakirana in dobavljena ločeno od komponent sistema e-CODEX, potrebnih za njeno povezavo z decentraliziranim sistemom IT. Ta namestitev bi morala državam članicam omogočiti, da vnovič uporabijo ali izboljšajo svojo obstoječo nacionalno pravosodno komunikacijsko infrastrukturo za namen čezmejne uporabe.

(90)

Komisija bi morala biti odgovorna za oblikovanje, vzdrževanje in razvoj referenčne izvedbene programske opreme. Komisija bi morala zasnovati, razviti in vzdrževati referenčno izvedbeno programsko opremo v skladu z zahtevami in načeli varstva podatkov iz Uredbe (EU) 2018/1725 Evropskega parlamenta in Sveta (26), Uredbe (EU) 2016/679 in Direktive (EU) 2016/680, zlasti z načeloma vgrajenega in privzetega varstva podatkov in visoke ravni kibernetske varnosti. Pomembno je, da referenčna izvedbena programska oprema vključuje tudi ustrezne tehnične ukrepe in omogoča sprejetje organizacijskih ukrepov, potrebnih za ustrezno raven varnosti in interoperabilnosti.

(91)

Za zagotovitev enotnih pogojev izvajanja te uredbe bi bilo treba na Komisijo prenesti izvedbena pooblastila. Ta pooblastila bi bilo treba izvajati v skladu z Uredbo (EU) št. 182/2011 Evropskega parlamenta in Sveta (27).

(92)

Za izmenjavo podatkov, ki se izvaja prek decentraliziranega sistema IT ali je evidentirana v decentraliziranem sistemu IT, bi morale imeti države članice možnost zbirati statistične podatke, da bi prek svojih nacionalnih portalov izpolnile svoje obveznosti spremljanja in poročanja iz te uredbe.

(93)

Za spremljanje dosežkov, rezultatov in učinkov te uredbe bi morala Komisija objaviti letno poročilo o predhodnem koledarskem letu na podlagi podatkov, pridobljenih od držav članic. V ta namen bi morale države članice zbirati in Komisiji posredovati celovite statistične podatke o različnih vidikih te uredbe, razvrščene po vrsti zahtevanih podatkov, naslovnikih in tem, ali gre za nujni primer ali ne.

(94)

Z uporabo vnaprej prevedenih in standardiziranih obrazcev se olajšata sodelovanje in izmenjava informacij v skladu s to uredbo, kar omogoča hitrejšo in učinkovitejšo komunikacijo na uporabniku prijazen način. S takimi obrazci se lahko znižajo stroški prevajanja in se prispeva k visokemu standardu komunikacije. Podobno bi obrazci za odgovor omogočili standardizirano izmenjavo informacij, zlasti kadar ponudniki storitev naloga ne morejo izpolniti, ker uporabniški račun ne obstaja ali pa podatki niso na voljo. Obrazci iz te uredbe bi morali tudi olajšati zbiranje statističnih podatkov.

(95)

Da bi se učinkovito obravnavala morebitna potreba po izboljšanju vsebine obrazcev za potrdilo o evropskem nalogu za posredovanje in potrdilo o evropskem nalogu za zavarovanje ter obrazcev za predložitev informacij o tem, da nalogov ni mogoče izpolniti, za potrditev izdaje zahteve za posredovanje na podlagi evropskega naloga za zavarovanje ter za podaljšanje zavarovanja elektronskih dokazov, bi bilo treba na Komisijo prenesti pooblastilo, da v skladu s členom 290 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU) sprejme akte v zvezi s spreminjanjem obrazcev iz te uredbe. Zlasti je pomembno, da se Komisija pri svojem pripravljalnem delu ustrezno posvetuje, tudi na ravni strokovnjakov, in da se ta posvetovanja izvedejo v skladu z načeli, določenimi v Medinstitucionalnem sporazumu z dne 13. aprila 2016 o boljši pripravi zakonodaje (28). Za zagotovitev enakopravnega sodelovanja pri pripravi delegiranih aktov Evropski parlament in Svet zlasti prejmeta vse dokumente sočasno s strokovnjaki iz držav članic, njuni strokovnjaki pa se sistematično lahko udeležujejo sestankov strokovnih skupin Komisije, ki zadevajo pripravo delegiranih aktov.

(96)

Ta uredba ne bi smela vplivati na instrumente, sporazume in dogovore Unije ter druge mednarodne instrumente, sporazume in dogovore o zbiranju dokazov, ki spada na njeno področje uporabe. Organi držav članic bi morali izbrati najustreznejše orodje glede na zadevni primer. V nekaterih primerih se bodo morda raje odločili za instrumente Unije in druge mednarodne instrumente, sporazume in dogovore, kadar zahtevajo sklop več različnih vrst preiskovalnih ukrepov, ki niso omejeni na posredovanje elektronskih dokazov iz druge države članice. Države članice bi morale Komisijo najpozneje tri leta po začetku veljavnosti te uredbe uradno obvestiti o obstoječih instrumentih, sporazumih in dogovorih iz te uredbe, ki se bodo še naprej uporabljali. Države članice bi morale Komisijo v treh mesecih od podpisa tudi uradno obvestiti o morebitnem novem sporazumu ali dogovoru iz te uredbe.

(97)

Glede na tehnološki razvoj bi lahko v nekaj letih prevladale nove oblike komunikacijskih orodij ali pa bi se lahko pojavile vrzeli pri uporabi te uredbe. Zato je treba zagotoviti oceno njene uporabe.

(98)

Komisija bi morala opraviti oceno te uredbe, ki bi morala temeljiti na petih merilih uspešnosti, učinkovitosti, ustreznosti, skladnosti in dodane vrednosti EU, ta ocena pa bi morala zagotavljati podlago za ocene učinka morebitnih nadaljnjih ukrepov. Poročilo o oceni bi moralo vključevati oceno uporabe te uredbe in rezultatov, ki so bili doseženi v zvezi z njenimi cilji, pa tudi oceno učinka uredbe na temeljne pravice. Komisija bi morala redno zbirati informacije in jih upoštevati pri oceni te uredbe.

(99)

Ker cilja te uredbe, in sicer izboljšanja čezmejnega zavarovanja in pridobivanja elektronskih dokazov, države članice ne morejo zadovoljivo doseči zaradi njegove čezmejne narave, temveč se lažje doseže na ravni Unije, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 PEU. V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta uredba ne presega tistega, kar je potrebno za doseganje navedenega cilja.

(100)

V skladu s členom 3 Protokola št. 21 o stališču Združenega kraljestva in Irske glede območja svobode, varnosti in pravice, ki je priložen PEU in PDEU, je Irska podala uradno obvestilo, da želi sodelovati pri sprejetju in uporabi te uredbe.

(101)

V skladu s členoma 1 in 2 Protokola št. 22 o stališču Danske, ki je priložen PEU in PDEU, Danska ne sodeluje pri sprejetju te uredbe, ki zato zanjo ni zavezujoča in se v njej ne uporablja.

(102)

V skladu s členom 42(1) Uredbe (EU) 2018/1725 je bilo opravljeno posvetovanje z Evropskim nadzornikom za varstvo podatkov, ki je mnenje podal 6. novembra 2019 (29) ‒