(1)

Vračanje državljanov tretjih držav, ki ne izpolnjujejo ali ne izpolnjujejo več pogojev za vstop, bivanje ali prebivanje v državah članicah, ob doslednem spoštovanju temeljnih pravic in zlasti načela nevračanja (non-refoulement) ter v skladu z Direktivo 2008/115/ES Evropskega parlamenta in Sveta (2) je bistven del obsežnih prizadevanj za boj proti nedovoljenim migracijam in povečanje števila vrnjenih migrantov brez urejenega statusa.

(2)

Treba je povečati učinkovitost sistema Unije za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav. To je ključno za ohranitev zaupanja javnosti v politiko Unije na področju migracij in azila ter za zagotavljanje podpore osebam, ki potrebujejo mednarodno zaščito.

(3)

Države članice bi morale sprejeti vse potrebne ukrepe za vrnitev nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav na učinkovit in sorazmeren način ter v skladu z določbami Direktive 2008/115/ES.

(4)

Uredba (EU) 2018/1861 (3) in Uredba (EU) 2018/1862 (4) Evropskega parlamenta in Sveta določata pogoje za vzpostavitev, delovanje in uporabo schengenskega informacijskega sistema (SIS).

(5)

Vzpostaviti bi bilo treba sistem, ki bo državam članicam, ki uporabljajo SIS v skladu z Uredbo (EU) 2018/1861, omogočal izmenjavo informacij o odločbah o vrnitvi, izdanih državljanom tretjih držav, ki nezakonito prebivajo na ozemlju držav članic, ter spremljanje, ali so državljani tretjih držav, ki so jim bile navedene odločbe izdane, zapustili ozemlje držav članic.

(6)

Ta uredba ne vpliva na pravice in obveznosti državljanov tretjih držav, določene v Direktivi 2008/115/ES. Razpis ukrepa, vnesen v SIS za namene vračanja, sam po sebi ne pomeni določitve statusa državljana tretje države na ozemlju držav članic, zlasti ne v državah članicah, ki niso država članica, ki je vnesla razpis ukrepa v SIS.

(7)

Razpisi ukrepov za vrnitev, vneseni v SIS, in izmenjava dopolnilnih informacij o teh razpisih ukrepov bi morala pristojnim organom pomagati sprejeti potrebne ukrepe za izvršitev odločb o vrnitvi. SIS bi moral prispevati k identifikaciji državljanov tretjih držav, ki jim je bila izdana taka odločba o vrnitvi, in k izmenjavi informacij med državami članicami o takih državljanih tretjih držav, ki so pobegnili in bili prijeti v drugi državi članici. Ti ukrepi bi morali pomagati preprečevati nedovoljene migracije in sekundarna gibanja in od njih odvračati ter izboljšati sodelovanje med organi držav članic.

(8)

Da se zagotovi učinkovito vračanje in da bi imeli razpisi ukrepov za vrnitev večjo dodano vrednost, bi morale države članice za odločbe o vrnitvi, ki jih izdajo v zvezi z nezakonito prebivajočimi državljani tretjih držav v skladu z določbami skladno z Direktivo 2008/115/ES, vnesti razpise ukrepov v SIS. V ta namen bi morale države članice razpis ukrepa v SIS vnesti tudi takrat, kadar v primerih, opisanih v členu 2(2) navedene direktive, izdajo odločbe, ki nalagajo ali navajajo obveznost vrnitve, in sicer državljanom tretjih držav, ki jim je bil v skladu z Uredbo (EU) 2016/399 Evropskega parlamenta in Sveta (5) zavrnjen vstop ali ki so jih pristojni organi prijeli ali prestregli v povezavi z nedovoljenim prestopom kopenske, morske ali zračne zunanje meje države članice in po tem niso pridobili dovoljenja za prebivanje ali pravice do prebivanja v tej državi članici, in državljanom tretjih držav, ki se morajo v skladu z nacionalnim pravom vrniti zaradi kazenske sankcije ali zaradi posledice kazenske sankcije ali pa so v postopku izročitve. V določenih okoliščinah, kadar ni velike nevarnosti, da odločba o vrnitvi ne bi bila upoštevana, in sicer v obdobju pridržanja ali ko se odločba o vrnitvi izda na zunanji meji in se takoj izvrši, in da bi zmanjšale svoje upravno breme, se lahko države članice odločijo, da ne vnesejo razpisov ukrepov za vrnitev v SIS.

(9)

S to uredbo bi bilo treba določiti skupna pravila za vnos razpisov ukrepov za vrnitev v SIS. Razpisi ukrepov za vrnitev bi se morali vnesti v SIS takoj, ko so izdane odločbe o vrnitvi, na katerih temeljijo. V razpisu ukrepa bi moralo biti navedeno, ali je bilo zadevnemu državljanu tretje države odobreno obdobje za prostovoljni odhod, vključno s tem, ali je bilo tako obdobje podaljšano, ter ali je bila odločba začasno odložena oziroma ali je bila odstranitev odložena.

(10)

Treba je določiti kategorije podatkov, ki se vnesejo v SIS v zvezi z državljanom tretje države, ki mu je bila izdana odločba o vrnitvi. Razpisi ukrepov za vrnitev bi morali vključevati le tiste podatke, ki so potrebni za identifikacijo posameznikov, na katere se nanašajo osebni podatki, da bi lahko pristojni organi hitro sprejemali informirane odločitve ter da bi se, kadar je potrebno, zagotovila zaščita teh organov pred osebami, ki so na primer oborožene, nasilne, na begu ali udeležene v kateri koli dejavnosti iz členov 3 do 14 Direktive (EU) 2017/541 Evropskega parlamenta in Sveta (6). Za olajšanje identifikacije in odkrivanja več identitet bi moral razpis ukrepa vsebovati tudi sklic na identifikacijski dokument zadevne osebe in, kadar je na voljo, kopijo tega dokumenta.

(11)

Ker je osebe mogoče zanesljivo identificirati na podlagi prstnih odtisov, fotografij ali podobe obraza, bi morali biti ti vedno vključeni v razpise ukrepov za vrnitev. Če niso na voljo, na primer kadar se odločba o vrnitvi izda v odsotnosti, bi moralo biti v takih primerih izjemoma mogoče odstopati od te zahteve.

(12)

Izmenjava dopolnilnih informacij, ki jih zagotovijo pristojni nacionalni organi o državljanih tretjih držav, za katere je bil izdan razpis ukrepa za vrnitev, bi morala vedno potekati preko mreže nacionalnih uradov z imenom uradi SIRENE, ki delujejo kot kontaktna točka, in v skladu s členoma 7 in 8 Uredbe (EU) 2018/1861.

(13)

Vzpostaviti bi bilo treba postopke, ki državam članicam omogočajo, da preverijo, ali je bila obveznost vrnitve izpolnjena, in državi članici, ki je vnesla razpis ukrepa za vrnitev v SIS, potrdijo odhod zadevnega državljana tretje države. Te informacije bi morale prispevati k celovitejšemu spremljanju spoštovanja odločb o vrnitvi.

(14)

Razpise ukrepov za vrnitev bi bilo treba izbrisati, takoj ko država članica ali pristojni organ, ki je izdal odločbo o vrnitvi, prejme potrditev, da je bila vrnitev izvedena, ali, kadar ima pristojni organ zadostne in prepričljive informacije, da je državljan tretje države zapustil ozemlje držav članic. Kadar odločbo o vrnitvi spremlja prepoved vstopa, bi se moral razpis ukrepov za prepoved vstopa ali prebivanja vnesti v SIS v skladu z Uredbo (EU) 2018/1861. V takih primerih bi morale države članice sprejeti vse potrebne ukrepe za zagotovitev, da med trenutkom, ko državljan tretje države zapusti schengensko območje, in aktivacijo razpisa ukrepa za prepoved vstopa ali prebivanja v SIS ni časovne vrzeli. Če je iz podatkov, vsebovanih v SIS, razvidno, da odločbo o vrnitvi spremlja prepoved vstopa, bi morala biti zagotovljena izvršitev prepovedi vstopa.

(15)

SIS bi moral vsebovati mehanizem za obveščanje držav članic o tem, da državljani tretjih držav niso izpolnili obveznosti vrnitve v danem obdobju za prostovoljni odhod. Mehanizem bi moral državam članicam pomagati pri izpolnjevanju obveznosti izvrševanja odločb o vrnitvi in obveznosti izdaje prepovedi vstopa v skladu z Direktivo 2008/115/ES v zvezi z državljani tretjih držav, ki niso izpolnili obveznosti vrnitve.

(16)

S to uredbo bi se morala določiti obvezna pravila za posvetovanje med državami članicami, da bi se izognili morebitnim nasprotujočim si navodilom ali bi jih uskladili. Posvetovanja bi se morala opraviti, kadar ima državljan tretje države veljavno dovoljenje za prebivanje ali vizum za dolgoročno prebivanje v državi članici ali bi mu naj bilo takšno dovoljenje ali vizum odobren, druga država članica pa je v zvezi z njim izdala razpis ukrepa za vrnitev, zlasti če odločbo o vrnitvi spremlja prepoved vstopa, ali kadar bi pri vstopu na ozemlje držav članic lahko prišlo do spora.

(17)

Razpisi ukrepov bi se morali v SIS hraniti le toliko časa, kolikor je potrebno za izpolnitev namena, za katerega so bili vneseni. Uporabljati bi se morale ustrezne določbe Uredbe (EU) 2018/1861 o rokih za preverjanje. Razpise ukrepov za vrnitev bi bilo treba samodejno izbrisati takoj po izteku veljavnosti v skladu s postopkom za preverjanje iz navedene Uredbe.

(18)

Osebni podatki, ki jih država članica pridobi v skladu s to uredbo, se ne bi smeli prenesti v nobeno tretjo državo ali se ji dati na voljo. Z odstopanjem od tega pravila bi moralo biti mogoče takšne osebne podatke prenesti v tretjo državo, kadar za prenos veljajo strogi pogoji in je to potrebno v posameznih primerih za pomoč pri identifikaciji državljana tretje države za namene njegove vrnitve. Prenos kakršnih koli osebnih podatkov v tretje države bi se moral izvesti v skladu z Uredbo (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta (7) in s soglasjem države članice, ki je izdala razpis ukrepa. Vendar je treba opozoriti, da za tretje države vrnitve pogosto ne veljajo sklepi o ustreznosti, ki jih je Komisija sprejela v skladu s členom 45 Uredbe (EU) 2016/679. Poleg tega kljub obsežnim prizadevanjem Unije, da bi vzpostavila sodelovanje z glavnimi državami izvora nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav, za katere velja obveznost vrnitve, ni bilo mogoče zagotoviti, da bi takšne tretje države sistematično izpolnjevale obveznost ponovnega sprejema svojih državljanov, ki jo določa mednarodno pravo. Sporazumi o ponovnem sprejemu, ki so jih sklenile ali o katerih se pogajajo Unija ali države članice in ki zagotavljajo ustrezne zaščitne ukrepe za prenos podatkov v tretje države v skladu s členom 46 Uredbe (EU) 2016/679, zajemajo omejeno število takšnih tretjih držav.

Sklenitev morebitnih novih sporazumov je še naprej vprašljiva. V teh okoliščinah in kot izjema od zahteve za sklep o ustreznosti ali ustrezne zaščitne ukrepe bi moral biti prenos osebnih podatkov organom tretjih držav v skladu s to uredbo dovoljen za namene izvajanja politike vračanja Unije. Omogočiti bi se morala uporaba odstopanja iz člena 49 Uredbe (EU) 2016/679, če so izpolnjeni pogoji iz navedenega člena. V skladu s členom 57 navedene uredbe bi morali izvajanje navedene uredbe, vključno kar zadeva prenose osebnih podatkov v tretje države v skladu s to uredbo, spremljati neodvisni nadzorni organi.

(19)

Nacionalni organi, pristojni za vračanje, se lahko med državami članicami znatno razlikujejo, prav tako pa so lahko v isti državi članici takšni organi različni glede na razlog za nezakonito prebivanje. Odločbe o vrnitvi lahko na primer kot posledico pritožbe zoper zavrnitev dovoljenja za prebivanje ali pravice do prebivanja ali kot kazensko sankcijo izdajo tudi sodni organi. Vsi nacionalni organi, ki so pristojni za izdajo in izvrševanje odločb o vrnitvi v skladu z Direktivo 2008/115/ES, bi morali imeti pravico dostopa do SIS, da bi lahko vnašali, posodabljali, brisali in opravljali poizvedbe v zvezi z razpisi ukrepov za vrnitev.

(20)

Dostop do razpisov ukrepov za vrnitev bi bilo treba dodeliti pristojnim nacionalnim organom iz Uredbe (EU) 2018/1861 za namene identifikacije in vračanja državljanov tretjih držav.

(21)

V Uredbi (EU) 2016/794 Evropskega parlamenta in Sveta (8) je določeno, da Europol podpira in krepi ukrepe pristojnih nacionalnih organov ter njihovo vzajemno sodelovanje v boju proti terorizmu in hudim kaznivim dejanjem ter zagotavlja analize in ocene ogroženosti. Da se Europolu olajša izvajanje nalog, zlasti v okviru Evropskega centra za boj proti tihotapljenju migrantov, je primerno, da se Europolu omogoči dostop do kategorije razpisov ukrepov, določene v tej uredbi.

(22)

V Uredbi (EU) 2016/1624 Evropskega parlamenta in Sveta (9) je za namene navedene uredbe določeno, da država članica gostiteljica članom skupin iz točke 8 člena 2 navedene uredbe, napotenim s strani Evropske agencije za mejno in obalno stražo, dovoli vpogled v podatkovne zbirke Unije, kadar je to potrebno za izpolnjevanje operativnih ciljev, določenih v operativnem načrtu o mejni kontroli, varovanju meje in vračanju. Cilj napotitve skupin iz točk 8 in 9 člena 2) navedene uredbe je zagotoviti tehnične in operativne okrepitve za države članice, ki zanje zaprosijo, zlasti za tiste, ki se soočajo z nesorazmernimi migracijskimi izzivi. Da bi skupine iz točk 8 in 9 člena 2 navedene uredbe izpolnile svoje naloge, jim je treba zagotoviti dostop do razpisov ukrepov za vrnitev v SIS prek tehničnega vmesnika Evropske agencije za mejno in obalno stražo, s katerim se lahko povežejo s centralnim SIS.

(23)

Določbe o nalogah držav članic in Agencije Evropske unije za operativno upravljanje obsežnih informacijskih sistemov s področja svobode, varnosti in pravice, ustanovljene na podlagi Uredbe (EU) 2018/1726 Evropskega parlamenta in Sveta (10) (v nadaljnjem besedilu: eu-LISA), o vnosu in obdelavi razpisov ukrepov, o pogojih za dostop do razpisov ukrepov in njihove hrambe, o obdelavi podatkov, o varstvu podatkov, o odškodninski odgovornosti ter spremljanju in statističnih podatkih v Uredbi (EU) 2018/1861 bi se morale uporabljati tudi za podatke, ki se vnašajo in obdelujejo v SIS v skladu s to uredbo.

(24)

Ker ciljev te uredbe, in sicer vzpostaviti sistem za izmenjavo informacij o odločbah o vrnitvi, ki jih izdajo države članice v skladu z določbami skladno z Direktivo 2008/115/ES, z namenom olajšanja njihovega izvrševanja in za spremljanje izpolnjevanja obveznosti vrnitve nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav, države članice ne morejo zadovoljivo doseči, temveč se zaradi svojega obsega in učinkov lažje dosežejo na ravni Unije, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe o Evropski uniji (PEU). V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta uredba ne presega tistega, kar je potrebno za doseganje navedenih ciljev.

(25)

Ta uredba spoštuje temeljne pravice in upošteva načela, priznana v Listini Evropske unije o temeljnih pravicah.

(26)

Uporaba te uredbe ne posega v obveznosti, ki izhajajo iz Ženevske konvencije o statusu beguncev z dne 28. julija 1951, kakor je bila dopolnjena z Newyorškim protokolom z dne 31. januarja 1967.

(27)

Države članice bi morale to uredbo izvajati ob doslednem spoštovanju temeljnih pravic, vključno s spoštovanjem načela nevračanja, ter bi morale vedno upoštevati največje koristi otroka, družinsko življenje in zdravstveno stanje ali ranljiv položaj zadevnih posameznikov.

(28)

V skladu s členoma 1 in 2 Protokola št. 22 o stališču Danske, ki je priložen PEU in Pogodbi o delovanju Evropske unije, Danska ne sodeluje pri sprejetju te uredbe, ki zato zanjo ni zavezujoča in se v njej ne uporablja. Ker ta uredba nadgrajuje schengenski pravni red, se Danska v skladu s členom 4 navedenega protokola v šestih mesecih od dne, ko Svet sprejme to uredbo, odloči, ali jo bo prenesla v svoje nacionalno pravo.

(29)

Ta uredba predstavlja razvoj določb schengenskega pravnega reda, pri katerih Združeno kraljestvo v skladu s Sklepom Sveta 2000/365/ES (11) ne sodeluje. Združeno kraljestvo torej ne sodeluje pri sprejetju te uredbe, ki zato zanj ni zavezujoča in se v njem ne uporablja.

(30)

Ta uredba predstavlja razvoj določb schengenskega pravnega reda, pri katerih Irska v skladu s Sklepom Sveta 2002/192/ES (12) ne sodeluje. Irska torej ne sodeluje pri sprejetju te uredbe, ki zato zanjo ni zavezujoča in se v njej ne uporablja.

(31)

Ta uredba za Islandijo in Norveško predstavlja razvoj določb schengenskega pravnega reda v smislu Sporazuma med Svetom Evropske unije in Republiko Islandijo ter Kraljevino Norveško o pridružitvi obeh k izvajanju, uporabi in razvoju schengenskega pravnega reda (13), ki spadajo na področje iz točke (C) člena 1 Sklepa Sveta 1999/437/ES (14).

(32)

Ta uredba za Švico predstavlja razvoj določb schengenskega pravnega reda v smislu Sporazuma med Evropsko unijo, Evropsko skupnostjo in Švicarsko konfederacijo o pridružitvi Švicarske konfederacije k izvajanju, uporabi in razvoju schengenskega pravnega reda (15), ki spadajo na področje iz točke (C) člena 1 Sklepa 1999/437/ES v povezavi s členom 3 Sklepa Sveta 2008/146/ES (16).

(33)

Ta uredba za Lihtenštajn predstavlja razvoj določb schengenskega pravnega reda v smislu Protokola med Evropsko unijo, Evropsko skupnostjo, Švicarsko konfederacijo in Kneževino Lihtenštajn o pristopu Kneževine Lihtenštajn k Sporazumu med Evropsko unijo, Evropsko skupnostjo in Švicarsko konfederacijo o pridružitvi Švicarske konfederacije k izvajanju, uporabi in razvoju schengenskega pravnega reda (17), ki spadajo na področje iz točke (C) člena 1 Sklepa 1999/437/ES v povezavi s členom 3 Sklepa Sveta 2011/350/EU (18).

(34)

Ta uredba za Bolgarijo in Romunijo predstavlja akt, ki nadgrajuje schengenski pravni red ali je z njim kako drugače povezan v smislu člena 4(2) Akta o pristopu iz leta 2005 ter ga je treba brati v povezavi s sklepoma Sveta 2010/365/EU (19) in (EU) 2018/934 (20).

(35)

Ta uredba za Hrvaško predstavlja akt, ki nadgrajuje schengenski pravni red ali je z njim kako drugače povezan v smislu člena 4(2) Akta o pristopu iz leta 2011 ter ga je treba brati v povezavi s Sklepom Sveta (EU)2017/733 (21).

(36)

Ta uredba za Ciper predstavlja akt, ki nadgrajuje schengenski pravni red ali je z njim kako drugače povezan v smislu člena 3(2) Akta o pristopu iz leta 2003.

(37)

V skladu s členom 28(2) Uredbe (ES) št. 45/2001 Evropskega parlamenta in Sveta (22) je bilo opravljeno posvetovanje z Evropskim nadzornikom za varstvo podatkov, ki je mnenje podal 3. maja 2017 –