1.

Namen tega standarda je nuditi uporabnikom računovodskih izkazov informacije o pomenu finančnih inštrumentov za finančno stanje podjetja, uspešnost njegovega poslovanja in denarne tokove.

2.

Ta standard vsebuje zahteve o predstavitvi finančnih inštrumentov in govori o tem, katere informacije je treba razkriti o njih. Zahteve o predstavljanju obravnavajo razvrščanje finančnih inštrumentov z vidika izdajatelja med finančna sredstva, finančne obveznosti in kapitalske inštrumente; razvrščanje z njimi povezanih obresti, dividend, izgub in dobičkov; in okoliščine, v katerih je treba finančna sredstva in finančne obveznosti med seboj pobotati. Standard zahteva razkrivanje informacij o dejavnikih, ki vplivajo na znesek, časovni okvir in gotovost bodočih denarnih tokov podjetja, povezanih s finančnimi inštrumenti in z računovodskimi usmeritvami, ki jih podjetje uporablja v zvezi s temi inštrumenti. Ta standard tudi zahteva razkrivanje informacij o naravi in obsegu uporabe finančnih inštrumentov v podjetju, o poslovnih ciljih, ki jim služijo, o tveganjih, ki so povezana z njimi, ter o usmeritvah ravnateljstva za obvladovanje omenjenih tveganj.

3.

Načela v tem standardu dopolnjujejo načela pripoznavanja in merjenja finančnih sredstev in finančnih obveznostih v standardu MRS 39 Finančni inštrumenti: Pripoznavanje in merjenje.

4.

Ta standard uporabljajo vsa podjetja pri vseh finančnih inštrumentih, razen pri:

5.

Ta standard se uporablja za pripoznane in nepripoznane finančne inštrumente. Pripoznani finančni inštrumenti vključujejo tudi kapitalske inštrumente, ki jih izda podjetje, in finančna sredstva ter finančne obveznosti, ki spadajo v področje MRS 39. Med nepripoznane finančne inštrumente sodijo tudi nekateri finančni inštrumenti, ki - čeprav so zunaj področja MRS 39 - spadajo na področje tega standarda (kot nekatere obveze iz posojil).

6.

V tem standardu je zavarovalna pogodba pogodba, ki zavarovatelja izpostavlja vnaprej določenim tveganjem izgube zaradi dogodkov ali okoliščin, ki se pojavijo ali jih odkrijejo v nekem obdobju, tudi smrti (ali v primeru rente preživetje rentnika), bolezni, invalidnosti, škode na stvareh, poškodovanja druge osebe in prekinitve poslovanja. Določbe tega standarda veljajo, kadar finančni inštrument prevzame obliko zavarovalne pogodbe, vendar v načelu pomeni prenos finančnih tveganj (glejte 52. člen), na primer pri nekaterih vrstah finančnega pozavarovanja in pogodbah o poroštvenih finančnih naložbah, ki jih izdajajo zavarovalnice ali druga podjetja. Podjetja, ki prevzamejo obveznosti iz zavarovalnih pogodb, naj pretehtajo, ali je pri predstavljanju in razkrivanju informacij o omenjenih obveznostih uporaba določb tega standarda primerna.

7.

Drugi standardi, ki se nanašajo na posamezne vrste finančnih inštrumentov, vsebujejo dodatne zahteve glede predstavljanja in razkrivanja. Na primer MRS 17 Obračunavanje najemov in MRS 26 Obračunavanje in poročanje pokojninskih programov vsebujeta posebne zahteve glede razkrivanja finančnih najemov oziroma finančnih naložb v pokojninske programe. Poleg tega se na finančne inštrumente nanašajo še nekatere zahteve iz drugih standardov, zlasti MRS 30 Razkritja v računovodskih izkazih bank in podobnih finančnih inštitucij.

8.

Ta standard velja za pogodbe za nakup ali prodajo nefinančnega sredstva, ki se lahko poravnajo z denarjem ali drugim finančnim inštrumentom, ali z menjavo finančnih inštrumentov, kot če bi bile te pogodbe finančni inštrumenti, razen za pogodbe, ki jih je podjetje sklenilo in jih še naprej poseduje za potrebe prejema ali izročitve nefinančnega sredstva v skladu s pričakovanim nakupom, prodajo ali uporabo.

9.

Obstaja več načinov za poravnavo pogodbe za nakup ali prodajo nefinančnega sredstva z denarjem ali drugim finančnim inštrumentom ali z menjavo finančnih inštrumentov. Ti načini so:

Pogodba, za katero velja točka (b) ali (c), ni sklenjena z namenom za prejem ali izročitev nefinančnega sredstva v skladu s pričakovanimi potrebami po nakupu, prodaji ali uporabi v podjetju, in zato spada v področje tega standarda. Druge pogodbe, za katere velja 8. člen, se oceni, da se ugotovi, ali so bile sklenjene in so še naprej v posesti z namenom za prejem ali izročitev nefinančnega sredstva v skladu s pričakovanimi potrebami po nakupu, prodaji ali uporabi v podjetju, in zato spadajo v področje tega standarda.

10.

Pisna opcija za nakup ali prodajo nefinančnega sredstva z denarjem ali drugim finančnim inštrumentom ali z menjavo finančnih inštrumentov, v skladu s členom 9(a) ali (d), spada v področje tega standarda. Takšna pogodba ne more biti sklenjena za prejem ali izročitev nefinančnega sredstva v skladu s pričakovanimi potrebami po nakupu, prodaji ali uporabi v podjetju.

11.

V tem standardu so uporabljeni tile izrazi, katerih pomeni so natančno določeni:

12.

Naslednji izrazi so opredeljeni v 9. členu MRS 39 in se uporabljajo v tem standardu v pomenu, ki ga natančno določa MRS 39.

13.

V tem standardu se „pogodba“ in „pogodben“ nanašata na dogovor med dvema ali več strankami z jasnimi gospodarskimi posledicami, ki se jim stranki (stranke) sploh ne moreta (morejo) izogniti ali pa imata (imajo) za to le malo možnosti, običajno zato, ker je dogovor izvršljiv po zakonu. Pogodbe, torej tudi finančni inštrumenti, imajo lahko različne oblike in niso nujno v pisni obliki.

14.

V tem standardu se „podjetje“ nanaša na posameznike, družbe z omejeno ali neomejeno odgovornostjo, uradno registrirane organizacije, skrbniške ustanove (trust) in vladne agencije.

15.

Izdajatelj finančnega inštrumenta mora tak inštrument ali njegove sestavne dele razvrstiti, pri začetnem pripoznanju, kot finančno obveznost, finančno sredstvo ali kapitalski inštrument v skladu z vsebino pogodbenega sporazuma in opredelitvijo pojmov finančna obveznost, finančno sredstvo in kapitalski inštrument.

16.

Ko izdajatelj uporabi opredelitve iz 11. člena, za določitev, ali se finančni inštrument šteje kot kapitalski inštrument in ne kot finančna obveznost, je ta inštrument kapitalski inštrument samo v primeru, če sta izpolnjena oba pogoja (a) in (b) spodaj.

Pogodbena obveznost, tudi tista, ki izhaja iz izpeljanega finančnega inštrumenta, ki bo ali bi lahko povzročil prihodnji prejem ali izročitev izdajateljevih lastnih kapitalskih inštrumentov, vendar pa ne izpolnjuje pogojev iz točke (a) in (b) zgoraj, ni kapitalski inštrument.

17.

Pomembna značilnost pri razlikovanju med finančno obveznostjo in kapitalskim inštrumentom je obstoj pogodbene obveze ene stranke na podlagi finančnega inštrumenta (izdajatelja), da bodisi izroči denar ali kako drugo finančno sredstvo drugi stranki (imetniku) bodisi zamenja finančna sredstva ali finančne obveznosti z imetnikom pod pogoji, ki utegnejo biti za izdajatelja neugodni. Čeprav ima lahko imetnik kapitalskega inštrumenta pravico prejeti sorazmerni delež vseh dividend ali drugih izplačil iz kapitala, izdajatelj nima pogodbene obveze izvršiti taka izplačila, ker se od njega ne more zahtevati izročitve denarja ali drugega finančnega sredstva drugi stranki.

18.

Vsebina finančnega inštrumenta in ne njegova pravna oblika je odločujoča za njegovo razvrstitev v bilanci stanja podjetja. Vsebina in pravna oblika morata biti med seboj skladni, vendar ni vedno tako. Nekateri finančni inštrumenti po pravni obliki spadajo med postavke kapitala, po vsebini pa so dolgovi, medtem ko imajo drugi lahko značilnosti kapitalskih inštrumentov in značilnosti finančnih obveznosti. Na primer:

19.

Če podjetje nima nepogojne pravice, da bi se izognilo izročitvi denarja ali drugega finančnega sredstva za poravnavo pogodbene obveze, obveza ustreza opredelitvi finančne obveznosti. Na primer:

20.

Finančni inštrument, ki ne izrecno vzpostavlja pogodbene obveze izročitve denarja ali drugega finančnega sredstva, lahko posredno povzroči nastanek pogodbene obveze s svojimi roki in pogoji. Na primer:

21.

Pogodba ni kapitalski inštrument zgolj zato, ker lahko povzroči prejem ali izročitev lastnih kapitalskih inštrumentov podjetja. Podjetje ima lahko pogodbeno pravico ali obvezo prejeti ali izročiti neko število svojih lastnih delnic ali drugih kapitalskih inštrumentov, ki se razlikuje, tako da je poštena vrednost lastnih kapitalskih inštrumentov podjetja, ki jih bo prejelo ali izročilo, enaka znesku pogodbene pravice ali obveze. Takšna pogodbena pravica ali obveza je lahko za določen znesek ali znesek, ki delno ali v celoti niha kot odziv na spremembe v drugi spremenljivki, ne v tržni ceni lastnih kapitalskih inštrumentov podjetja (npr. obrestna mera, cena blaga ali cena finančnega inštrumenta). Dva primera sta (a) pogodba za izročitev toliko lastnih kapitalskih inštrumentov podjetja, katerih vrednost je enaka 100 DE (1) in (b) pogodba za izročitev toliko lastnih kapitalskih inštrumentov podjetja, ki so vrednostno enaki 100 unč zlata. Takšna pogodba je finančna obveznost podjetja, čeprav jo podjetje mora ali lahko poravna z izročitvijo svojih lastnih kapitalskih inštrumentov. Ni kapitalski inštrument, ker uporablja podjetje spremenljivo število svojih lastnih kapitalskih inštrumentov kot sredstvo za poravnavo pogodbe. Tako ta pogodba ne dokazuje preostalega deleža v sredstvih podjetja po odštetju vseh njegovih dolgov.

22.

Pogodba, ki jo bo podjetje, ki (prejema ali) izroča določeno število svojih lastnih kapitalskih inštrumentov v zamenjavo za določen znesek denarja ali drugega finančnega sredstva, je kapitalski inštrument. Na primer, izdana delniška opcija, ki daje nasprotni stranki pravico nakupa določenega števila delnic podjetja za določeno ceno ali za določen stalen ali postavljen znesek glavnice obveznice, je kapitalski inštrument. Spremembe poštene vrednosti pogodbe, ki izhajajo iz sprememb tržnih obrestnih mer, ki ne vplivajo na znesek v denarju ali drugih finančnih sredstvih, ki bo prejet ali plačan, ali števila kapitalskih inštrumentov, ki bodo prejeti ali plačani za poravnavo pogodbe, ne izključujejo tega, da je pogodba kapitalski inštrument. Vsako prejeto nadomestilo (kot premija, prejeta za pisno opcijo ali nakupni bon za lastne delnice podjetja) se doda neposredno h kapitalu. Vsako plačano nadomestilo (kot premija, plačana za kupljeno opcijo) se neposredno odšteje od kapitala. Spremembe poštene vrednosti kapitalskega inštrumenta se ne pripoznajo v računovodskih izkazih.

23.

Iz pogodbe, ki podjetju nalaga obvezo, da kupi svoje lastne kapitalske inštrumente za denar ali drugo finančno sredstvo, nastane finančna obveznost za sedanjo vrednost odkupnega zneska (npr., za sedanjo vrednost rokovne cene ponovnega odkupa, pogodbene cene opcije ali drugega odkupnega zneska). Tako je tudi takrat, če je pogodba kapitalski inštrument. Primer za to je obveza podjetja po rokovni pogodbi za nakup svojih lastnih kapitalskih inštrumentov za denar. Ko je finančna obveznost na začetku pripoznana po MRS 39, se njena poštena vrednost (sedanja vrednost odkupnega zneska) prerazvrsti iz kapitala. Zatem se finančna obveznost izmeri v skladu z MRS 39. Če pogodba poteče/zastara/brez izročitve, se knjigovodska vrednost finančne obveznosti prerazvrsti iz kapitala. Iz pogodbene obveze, ki podjetju nalaga nakup svojih lastnih kapitalskih inštrumentov, nastane finančna obveza za sedanjo vrednost odkupnega zneska, četudi je obveznost nakupa pogojna za nasprotno stranko, ki uveljavlja svojo pravico do odkupa (npr. pisna prodajna opcija, ki daje nasprotni stranki pravico prodati lastne kapitalske inštrumente podjetju za določeno stalno ceno).

24.

Pogodba, ki jo bo poravnalo podjetje, ki izroča ali prejema določeno število svojih lastnih kapitalskih inštrumentov v zamenjavo za spremenljiv znesek denarja ali drugega finančnega sredstva, je finančno sredstvo ali finančna obveznost. Primer za to je pogodba za podjetje, da izroči 100 svojih lastnih kapitalskih inštrumentov v zameno za znesek denarja, izračunan kot ustreznik vrednosti 100 unč zlata.

25.

Finančni inštrument lahko zahteva od podjetja, da izroči denar ali drugo finančno sredstvo ali ga poravna tako, da bi nastala finančna obveznost, v primeru pojavljanja ali nepojavljanja negotovih prihodnjih dogodkov (ali po izidu negotovih razmer/okoliščin), ki jih ne obvladuje niti izdajatelj niti imetnik, kot so sprememba borznega indeksa, indeksa cen potrošnega blaga, obrestne mere ali zahtev davčnih oblasti, ali izdajateljevih prihodnjih prihodkov, čistega dobička ali dolgovno-kapitalskega razmerja. Izdajatelj takšnega inštrumenta nima nepogojne pravice, da bi se izognil izročitvi denarja ali drugega finančnega sredstva (ali drugače, da bi to poravnal na takšen način, da bi to bilo finančna obveznost). Zato je to finančna obveznost izdajatelja, razen:

26.

Kadar izpeljani finančni inštrument daje eni stranki izbiro o tem, kako bo poravnan (npr. izdajatelj ali imetnik lahko izbereta poravnavo z denarjem ali zamenjavo delnic za denar), je to finančno sredstvo ali finančna obveznost, razen takrat, če bi vsi načini poravnave pokazali na to, da je kapitalski inštrument.

27.

Primer izpeljanega finančnega inštrumenta z možnostjo poravnave, ki je finančna obveznost, je delniška opcija, da se izdajatelj lahko odloči za poravnavo pobotanega zneska v denarju ali z zamenjavo svojih lastnih delnic za denar. Podobno lahko nekatere pogodbe za nakup ali prodajo nefinančnega sredstva v zameno za lastne kapitalske inštrumente podjetja spadajo v področje tega standarda, ker se lahko poravnajo bodisi z izročitvijo nefinančnega sredstva ali z denarjem ali drugim finančnim inštrumentom (glejte člene 8 – 10). Takšne pogodbe so finančna sredstva ali finančne obveznosti in ne kapitalski inštrumenti.

28.

Izdajatelj neizpeljanega finančnega inštrumenta mora oceniti pogoje finančnega inštrumenta, da določi, ali vsebuje različne sestavine. Takšne sestavine se razvrstijo ločeno kot finančne obveznosti, finančna sredstva ali kapitalski inštrumenti v skladu s 15. členom.

29.

Podjetje ločeno pripoznava sestavine finančnega inštrumenta, ki (a) povzroči nastanek finančne obveznosti podjetja, in (b) omogoči imetniku zamenjavo inštrumenta za izdajateljev kapitalski inštrument podjetja. Na primer, obveznica ali podoben inštrument, ki ga imetnik lahko zamenja za določeno število navadnih delnic podjetja, je sestavljen finančni inštrument. S stališča podjetja ima tak inštrument dve sestavini: finančno obveznost (pogodbeni dogovor o izročitvi denarja ali kakega drugega finančnega sredstva) in kapitalski inštrument (nakupno opcijo, ki imetniku za določeno obdobje daje pravico zamenjati jo v določeno število navadnih delnic istega podjetja). Gospodarski učinek izdaje takega inštrumenta je vsebinsko enak hkratni izdaji dolgovnega inštrumenta z določbo o kratkem roku do poravnave obveznosti, in nakupnih bonov za nakup navadnih delnic ali izdaji dolgovnega inštrumenta z nakupnimi boni, ki jih je mogoče odtrgati od takega inštrumenta. V vseh naštetih primerih podjetje v svoji bilanci stanja prikaže sestavino dolgov in sestavino kapitala ločeno.

30.

Razvrstitve dolgovnih in kapitalskih sestavin zamenljivega inštrumenta tukaj ne obravnavamo zaradi spremembe verjetnosti, da bo imetnik izkoristil možnost zamenjave za drug inštrument, četudi je videti, da izkoriščena pravica nekaterim imetnikom prinaša koristi. Ni nujno, da se bodo imetniki vedno obnašali na pričakovani način, saj se lahko na primer vpliv na davčne obveznosti precej razlikuje od imetnika do imetnika. Poleg tega se s časom spreminja tudi verjetnost zamenjave inštrumenta. Obveza podjetja za bodoča izplačila ostane neporavnana, dokler ne ugasne z zamenjavo, z zapadlostjo inštrumenta v plačilo ali na podlagi kakega drugega posla.

31.

MRS 39 obravnava merjenje finančnih sredstev in finančnih obveznosti. Kapitalski inštrumenti so tisti inštrumenti, ki dokazujejo preostali delež v sredstvih podjetja po odštetju vseh njegovih dolgov. Ko se torej začetna knjigovodska vrednost sestavljenega kapitalskega inštrumenta razporedi na njegove sestavine kapitala in sestavine dolgov, se sestavini kapitala dodeli preostali znesek potem, ko se odšteje od poštene vrednosti inštrumenta kot celote znesek, posebej določen za sestavino kapitala. Vrednost izpeljanih možnosti (kot je nakupna opcija), vgrajenih v sestavljeni finančni inštrument, ki ni kapitalska sestavina (kot je opcija zamenjave kapitala) je vključena v dolgovno sestavino. Seštevek knjigovodskih vrednosti, pripisanih sestavinam dolgov in sestavinam kapitala, ko se prvič pripoznajo, je vedno enak pošteni vrednosti, ki bi se pripisala inštrumentu kot celoti. Noben dobiček ali izguba se ne pojavi zaradi začetnega ločenega pripoznanja sestavin takega inštrumenta.

32.

Po prvi metodi, opisani v 31. členu, izdajatelj obveznice, ki jo je mogoče zamenjati za navadne delnice, najprej določi knjigovodsko vrednost dolgovne sestavine, tako da izmeri pošteno vrednost podobne obveznosti (tudi vgrajene nekapitalske izpeljane možnosti), ki nima povezane sestavine kapitala. Knjigovodsko vrednost kapitalskega inštrumenta, ki jo pomeni možnost zamenjave inštrumenta za navadne delnice, je nato mogoče določiti tako, da se od poštene vrednosti sestavljenega finančnega inštrumenta kot celote odšteje poštena vrednost finančne obveznosti.

33.

Če podjetje ponovno pridobi svoje lastne kapitalske inštrumente, se ti inštrumenti („trezorske delnice“) odštejejo od kapitala. V izkazu poslovnega izida se ob nakupu, prodaji, izdaji ali umiku lastnih kapitalskih inštrumentov podjetja ne pripozna dobiček ali izguba. Takšne trezorske delnice (lastne delnice) lahko pridobi in poseduje podjetje sámo ali člani skupine (uskupinjenega podjetja). Plačano ali prejeto nadomestilo se pripozna neposredno v kapitalu.

34.

Zneski trezorskih delnic v posesti se razkrijejo posebej bodisi v obrazcu bilance stanja bodisi v pojasnilih, v skladu z MRS 1 Predstavljanje računovodskih izkazov. Podjetje omogoči razkrivanje v skladu z MRS 24 Razkrivanje povezanih strank, če podjetje ponovno pridobi svoje lastne kapitalske inštrumente od povezanih strank.

35.

Obresti, dividende, izgube in dobičke, ki so povezani s finančnim inštrumentom ali njegovim sestavino, ki je finančna obveznost, je treba prikazati v izkazu poslovnega izida kot prihodke ali odhodke. Izplačila imetnikom kapitalskega inštrumenta bremeni podjetje neposredno kapital, brez z njimi povezanega zneska davka iz dobička. Stroške kapitalskega posla, razen stroškov izdaje kapitalskega inštrumenta, ki jih je mogoče prisoditi neposredno pridobitvi posla (in se morajo obračunati po MRS 22), je treba v čistem znesku obračunati kot odbitek od kapitala, brez z njimi povezanega zneska davka iz dobička.

36.

Razvrstitev finančnega inštrumenta kot finančno obveznost ali kapitalski inštrument odloča o tem, ali bodo obresti, dividende, izgube in dobički, ki so z njim povezani, pripoznane med odhodke ali prihodke v izkazu poslovnega izida. Izplačilo dividend za delnice, v celoti pripoznane kot obveznosti, se torej pripozna kot odhodke, tako kot obresti za obveznice. Podobno izdajatelj v izkazu poslovnega izida pripozna tudi dobiček in izgubo, ki sta povezana z odkupom ali refinanciranjem finančnih obveznosti, odkup ali refinanciranje kapitalskih inštrumentov pa pripozna kot gibanje kapitala. Spremembe poštene vrednosti kapitalskega inštrumenta se ne pripoznajo v računovodskih izkazih.

37.

V podjetju se pri izdaji ali pridobivanju lastnih kapitalskih inštrumentov praviloma pojavljajo različni stroški. Takšni stroški lahko vključujejo registracijske in druge predpisane pristojbine, zneske, plačane pravnim, računovodskim in drugim strokovnim svetovalcem, stroške tiskanja in takse. Stroške kapitalskega posla je treba v čistem znesku obračunati kot odbitek od kapitala (brez z njimi povezanega zneska davka iz dobička), kolikor so to dodatni stroški, ki jih je mogoče pripisati neposredno kapitalskemu poslu, ki bi se jim bilo sicer mogoče izogniti. Stroški kapitalskega posla, ki je opuščen, se pripoznajo kot odhodek.

38.

Stroške posla v zvezi z izdajo sestavljenega finančnega inštrumenta se razporedi na sestavine dolga in sestavine kapitala inštrumenta v sorazmerju z razporeditvijo iztržka. Stroške posla, ki se nanašajo skupaj na več kot en sam posel (na primer stroške hkratnega ponujanja nekaterih delnic in kotiranje drugih delnic na borzi vrednostnic), se razporedi na takšne posle na podlagi, ki je smiselna in skladna s podobnimi posli.

39.

Znesek stroškov posla, ki so obračunani kot odbitek od kapitala v obdobju, se razkrije posebej po MRS 1 Predstavljanje računovodskih izkazov. Z njimi povezani znesek davka iz dobička, pripoznan neposredno v kapitalu, se vključi v celotni znesek sprotnega in odloženega davka iz dobička, ki povečuje ali zmanjšuje kapital, in se razkrije po MRS 12 Davek iz dobička.

40.

Dividende, uvrščene med odhodke, je mogoče prikazati v izkazu poslovnega izida bodisi skupaj z obrestmi za ostale obveznosti bodisi kot ločeno postavko. Poleg zahtev tega standarda se razkrivanje obresti in dividend zahteva tudi po MRS 1 in MRS 30 Razkritja v računovodskih izkazih bank in podobnih finančnih inštitucij. V nekaterih okoliščinah je razlike med obrestmi in dividendami glede zadev, kot so odbitki od davka, smotrno razkriti ločeno v izkazu poslovnega izida. Davčni učinki se razkrivajo v skladu z MRS 12.

41.

Dobički in izgube, povezane s spremembami knjigovodske vrednosti finančne obveznosti, se pripoznajo kot prihodek ali odhodek v izkazu poslovnega izida tudi ko se nanašajo na inštrument, ki vsebuje pravico do preostalega deleža v sredstvih podjetja v zameno za denar ali drugo finančno sredstvo (glejte člen 18(b)). Po MRS 1 predstavlja podjetje vse dobičke ali izgube iz ponovnega merjenja takšnega inštrumenta ločeno v obrazcu izkaza poslovnega izida (uspeha), če je ta predstavitev ključna za razumevanje uspešnosti podjetja.

42.

Finančno sredstvo in finančno obveznost je treba pobotati ter čisti znesek predstaviti v bilanci stanja, samo takrat, če podjetje:

43.

Ta standard zahteva predstavljanje finančnih sredstev in finančnih obveznosti v čistem znesku, če to nakazuje pričakovane bodoče denarne tokove podjetja, ki so izid poravnave dveh ali več posameznih finančnih inštrumentov. Če ima podjetje pravico dobiti ali plačati en sam čisti znesek in če to tudi namerava storiti, ima dejansko le eno samo finančno sredstvo ali finančno obveznost. V drugih okoliščinah je treba finančna sredstva in finančne obveznosti predstavljati vsake posebej dosledno glede na njihove značilnosti kot dejavnike ali obveze podjetja.

44.

Pobotanje pripoznanega finančnega sredstva in pripoznane finančne obveznosti ter predstavitev čistega zneska se razlikuje od odprave pripoznanja posameznega finančnega sredstva ali finančne obveznosti. Čeprav se pri pobotanju ne pripozna dobiček ali izguba, pa odprava pripoznavanja finančnega inštrumenta povzroči ne le odstranitev prej pripoznane postavke iz bilance stanja, temveč lahko povzroči tudi pripoznanje dobička ali izgube.

45.

Pravica do pobotanja je dolžnikova zakonita pravica po pogodbi ali na drugi podlagi, da poravna ali kako drugače izloči celotni znesek ali le del zneska, ki ga dolguje upniku, tako da pri pobotanju tega zneska uporabi znesek, ki mu ga dolguje upnik. V nenavadnih okoliščinah ima lahko dolžnik zakonito pravico uporabiti znesek, ki mu ga dolguje tretja stranka, za poravnavo zneska, ki ga sam dolguje upniku, če obstaja o tem med vsemi tremi strankami dogovor, ki jasno določa dolžnikovo pravico do pobotanja. Ker je pravica do pobotanja zakonita pravica, so lahko okoliščine v prid tej pravici različne od enega pravnega sistema do drugega, zato je treba upoštevati, kateri zakoni veljajo za razmerja med strankami.

46.

Obstoj pravice do pobotanja finančnega sredstva in finančne obveznosti, ki jo je mogoče pravno uveljaviti, vpliva na pravice in obveze, povezane s finančnim sredstvom in finančno obveznostjo, lahko pa tudi vpliva na izpostavljenost podjetja kreditnim (zaupanjskim) in plačilnosposobnostnim (likvidnostnim) tveganjem. Obstoj te pravice sam po sebi pa še ni zadostna podlaga za pobotanje. Če ni hkrati tudi namena uveljaviti pravico do poravnave, sam obstoj pravice do pobotanja ne vpliva niti na znesek niti na časovni okvir bodočih denarnih tokov podjetja. Če ima podjetje namen uveljaviti pravico do pobotanja ali hkrati poravnati svoje obveznosti, predstavitev sredstva in obveznosti v čisti vrednosti ustrezneje kaže zneske in časovni okvir pa tudi tveganja, ki so jim omenjeni denarni tokovi izpostavljeni. Namera ene ali obeh strank, da se poravnata v čisti vrednosti, brez zakonite pravice do poravnave še ni dovolj, da bi upravičila pobotanje, ker ostanejo pravice in obveze, povezane s posameznim finančnim sredstvom in finančno obveznostjo, nespremenjene.

47.

Na namere podjetja, povezane s poravnavanjem posameznih sredstev in obveznosti, lahko vplivajo njegovi redni poslovni običaji, zahteve finančnih trgov in druge okoliščine, ki lahko omejijo možnost istočasne poravnave čistega zneska ali poravnave nasploh. Če ima podjetje pravico do pobotanja, nima pa hkrati namena poravnati čistega zneska ali udenariti sredstva in poravnati obveznosti, je treba vpliv te pravice na izpostavljenost podjetja kreditnemu (zaupanjskemu) tveganju razkriti v skladu s 76. členom.

48.

Do hkratne poravnave dveh finančnih inštrumentov lahko pride na primer v okviru delovanja obračunske finančne ustanove na organiziranem finančnem trgu ali v neposredni menjavi. V takih okoliščinah so dejanski denarni tokovi enaki enemu čistemu znesku, izpostavljenosti kreditnemu (zaupanjskemu) ali plačilnosposobnostnemu tveganju pa sploh ni. V drugačnih okoliščinah lahko podjetje poravna dva inštrumenta tako, da prejme in plača ločena zneska, s tem pa se izpostavi kreditnemu (zaupanjskemu) tveganju za celotni znesek sredstva oziroma plačilnosposobnostnemu tveganju za celotni znesek obveznosti. Tako izpostavljanje tveganju je lahko pomembno, četudi je razmeroma kratko. Spričo tega se udenaritev finančnega sredstva in poravnava finančne obveznosti obravnavata kot hkratni le takrat, ko se posla zgodita v istem trenutku.

49.

Pogoji, navedeni v 42. členu, na splošno niso izpolnjeni in pobotanje je običajno neustrezno, če:

50.

Podjetje, ki se ukvarja z mnogimi posli s finančnimi inštrumenti, v katerih nastopa samo ena nasprotna stranka, lahko s tako stranko sklene „splošni dogovor o vzajemnem pobotanju“. Pri takem dogovoru gre za eno samo poravnavo vseh finančnih inštrumentov, ki so vključeni v dogovor v čistem znesku v primeru neplačila po katerikoli pogodbi ali če se kaka pogodba razdre. Take dogovore običajno uporabljajo finančne inštitucije, ki se tako zavarujejo pred morebitno izgubo v primeru stečaja ali drugih poslovnih okoliščin, zaradi katerih ena stranka ne bi mogla izpolniti svojih obveznosti. Splošni dogovor o vzajemnem pobotanju navadno daje pravico do pobotanja, ki jo je mogoče pravno uveljaviti in ki vpliva na udenaritev oziroma poravnavo posameznih finančnih sredstev oziroma finančnih obveznosti samo v nekaterih primerih neplačila ali v drugih okoliščinah, kakršnih ni pričakovati pri običajnem poslovanju. Splošni dogovor o vzajemnem pobotanju pa ni podlaga za pobotanje, razen kadar je zadoščeno obema sodiloma iz 42. člena. Če se finančna sredstva in finančne obveznosti, vključeni v splošen dogovor o vzajemnem pobotanju, ne pobotajo, je treba vpliv takega dogovora na podjetje oziroma njegovo izpostavljenost kreditnemu (zaupanjskemu) tveganju razkriti v skladu s 76. členom.

51.

Cilj razkritij, ki jih zahteva ta standard, je zagotoviti informacije, potrebne za boljše razumevanje pomena finančnih inštrumentov za finančno stanje, uspešnost poslovanja in denarne tokove podjetja, pa tudi za lažje ocenjevanje zneskov, časovnega okvira in gotovosti bodočih denarnih tokov, povezanih z omenjenimi inštrumenti.

52.

Posli s finančnimi inštrumenti lahko pomenijo tudi to, da eno podjetje prevzame ali prenese na drugo stranko eno ali več finančnih tveganj, ki jih bomo opisali. Zahtevana razkritja zagotavljajo informacije, ki so v pomoč uporabnikom računovodskih izkazov pri ocenjevanju velikosti tveganja, povezanega s finančnimi inštrumenti.

53.

Ta standard ne predpisuje niti oblike, v kateri je treba razkriti zahtevane informacije, niti mesta, kjer morajo biti prikazane v računovodskih izkazih. Če so zahtevane informacije predstavljene na sprednji strani v obrazcu računovodskih izkazov, jih ni treba še enkrat prikazati v pojasnilih k računovodskim izkazom. Razkritja so lahko kombinacija opisov in posameznih številčnih podatkov, ki ustrezajo vrsti inštrumentov in njihovemu sorazmernemu pomenu za podjetje.

54.

Določanje ravni podrobnosti pri razkrivanju posameznih finančnih inštrumentov zahteva osebno presojo, pri čemer pa je treba upoštevati sorazmerni pomen teh inštrumentov. Najti je treba ravnotežje med nevarnostjo preobremenitve računovodskih izkazov s preveč podrobnostmi, ki najbrž ne bodo pomagale uporabnikom računovodskih izkazov, in zamegljevanjem pomembnih informacij zaradi pretiranega združevanja informacij. Če je podjetje na primer pogodbena stranka v številnih poslih s finančnimi inštrumenti, ki imajo podobne značilnosti, nobena posamezna pogodba pa ni sama po sebi ključna, je primerno povzeti informacije o posameznih vrstah finančnih inštrumentov. Na drugi strani pa utegne biti pomembno prikazati informacije o posameznem inštrumentu, če je ta na primer bistvena sestavina ustroja dolgoročnega financiranja podjetja.

55.

Poslovodstvo podjetja združuje finančne inštrumente v posamezne vrste, primerne za tiste informacije, ki jih bo podjetje razkrilo, pri tem pa upošteva zadeve, kot so značilnosti inštrumentov in podlago za merjenje, ki jo je podjetje uporabilo. Na splošno pri vrstah razlikujemo postavke, merjene po nabavni vrednosti ali za amortizacijo zmanjšane nabavne vrednosti, od postavk, merjenih po pošteni vrednosti. Zagotovljeno je dovolj informacij za uskladitev z ustreznimi postavkami v bilanci stanja. Če je podjetje pogodbena stranka v poslih s finančnimi inštrumenti, ki jih ta standard ne obravnava, so taki inštrumenti vrsta ali vrste finančnih sredstev oziroma finančnih obveznosti, ki jih je treba izkazati ločeno od tistih, ki spadajo v ta standard. Razkritja takšnih finančnih inštrumentov obravnavajo drugi MSRP (IFRS).

56.

Podjetje mora opisati svoje namene in usmeritve ravnanja s finančnim tveganjem, tudi svojo usmeritev varovanja pred tveganjem po glavnih skupinah predvidenih poslov, za katere se uporablja obračunavanje varovanja pred tveganjem.

57.

Poleg zagotavljanja konkretnih informacij o stanju in poslih v zvezi s finančnimi inštrumenti, razpravljajo podjetja o obsegu uporabe finančnih inštrumentov, z njimi povezanih tveganjih in njihovih poslovnih ciljih. Razprava o usmeritvah ravnateljstva podjetja za obvladovanje tveganj, povezanih s finančnimi inštrumenti, tudi o usmeritvah glede zadev, kot so varovanje pred tveganji, izogibanje prevelikemu kopičenju tveganja in zahteve po jamstvu, ki lahko omili kreditno (zaupanjsko) tveganje. Takšna razprava zagotavlja koristen dodaten pogled na stvari, neodvisen od posameznih inštrumentov, ki so posedovani v nekem trenutku ali še niso poravnani.

58.

Podjetje mora ločeno razkriti za določena varovanja poštene vrednosti, denarnega toka in čistih finančnih naložb v enoto v tujini pred tveganjem (kot opredeljeno v MRS 39):

59.

Če se dobiček ali izguba iz inštrumentov varovanja denarnih tokov pred tveganjem pripozna neposredno v kapitalu v izkazu gibanja kapitala, mora podjetje razkriti:

60.

Za vsako vrsto finančnega sredstva, finančne obveznosti in kapitalskega inštrumenta, mora podjetje razkriti:

61.

Kot del razkritja svojih računovodskih usmeritev mora podjetje za vsako vrsto finančnih sredstev razkriti, ali se običajni nakupi in prodaje finančnih sredstev obračunavajo z upoštevanjem datuma trgovanja ali datuma plačila (glejte 39, člen 38).

62.

Pogodbeni roki in okoliščine v zvezi s finančnim inštrumentom vplivajo na znesek, časovni okvir in gotovost bodočih prejemkov in izdatkov strank, ki so povezane z inštrumentom. Če so finančni inštrumenti pomembni za finančno stanje podjetja ali za njegov bodoči izid poslovanja, bodisi vsak zase bodisi kot vrsta, je treba roke in okoliščine v zvezi z njimi razkriti. Če noben inštrument sam zase ni pomemben za bodoče denarne tokove podjetja, je treba opisati bistvene značilnosti inštrumentov v ustreznih skupinah sorodnih inštrumentov.

63.

Če finančni inštrumenti, ki jih ima v posesti ali jih je izdalo podjetje posamično ali kot vrsto, povzročajo možno pomembno izpostavljenost tveganjem, opisanim v 52. členu, spadajo med roke in okoliščine, ki zahtevajo razkritje, tudi tile:

64.

Če se predstavitev finančnega inštrumenta v bilanci stanja ne ujema z zakonito obliko inštrumenta, je zaželeno, da podjetje v pripombah k računovodskim izkazom pojasni vrsto inštrumenta.

65.

Uporabnost informacij o obsegu in vrsti finančnih inštrumentov je lahko še večja, če te informacije vsebujejo tudi glavne značilnosti razmerja med posameznimi inštrumenti, ki lahko pomembno vplivajo na znesek, časovni okvir ali gotovost bodočih denarnih tokov podjetja. Na primer: pomembno bi bilo razkriti razmerja glede varovanja pred tveganjem, kakršno morda obstaja, če ima podjetje v posesti finančno naložbo v delnice, za katero je kupilo prodajno opcijo. Koliko se izpostavljenost tveganju spreminja zaradi razmerja med sredstvi in obveznostmi, lahko uporabniki računovodskih izkazov vidijo na podlagi informacij, kakršne so opisane v 63. členu, v nekaterih okoliščinah pa je nujno nadaljnje razkritje.

66.

V skladu z MRS 1 podjetje zagotavlja jasno in točno razkrivanje vseh pomembnih računovodskih usmeritev, tudi sprejetih splošnih načel in metode uporabe teh načel v zvezi s posli, drugimi dogodki in okoliščinami, ki nastajajo v poslovanju podjetja. V zvezi s finančnimi inštrumenti so v tako razkrivanje vključeni:

67.

Za vsako vrsto finančnih sredstev in finančnih obveznosti mora podjetje razkriti informacije, ki se nanašajo na njihovo izpostavljenost obrestnemu tveganju, med drugim tudi tele:

68.

Podjetje zagotavlja informacije o svoji izpostavljenosti vplivom bodočih sprememb prevladujoče ravni obrestnih mer. Spremembe tržnih obrestnih mer neposredno vplivajo na pogodbeno določene denarne tokove, povezane z nekaterimi finančnimi sredstvi in finančnimi obveznostmi (denarnotokovno tveganje iz naslova obresti), pa tudi na pošteno vrednost drugih (tveganje sprememb poštene vrednosti iz naslova obresti).

69.

Informacije o rokih zapadlosti v plačilo (ali rokih za popravek cen, če so prej), nakazujejo, za koliko časa so obrestne mere stalne, informacije o dejanskih obrestnih merah pa nakazujejo raven, na kateri so določene. Razkrivanje teh informacij seznani uporabnike računovodskih izkazov s podlago za ocenjevanje obrestnega tveganja sprememb poštene vrednosti, ki mu je podjetje izpostavljeno, torej tudi z morebitnim dobičkom ali izgubo. Pri inštrumentih, katerih cene popravijo pred zapadlostjo v plačilo, upoštevaje tržno obrestno mero, je razkritje roka do naslednjega popravka cene za ta namen pomembnejše kot razkritje roka zapadlosti v plačilo.

70.

Če podjetje želi dopolniti informacije o pogodbeno dogovorjenih rokih za popravek cen ali rokih zapadlosti v plačilo, se lahko odloči razkriti informacije o pričakovanih rokih popravka cen ali zapadlosti v plačilo, če se ti roki pomembno razlikujejo od pogodbeno dogovorjenih. Na primer, take informacije so lahko zlasti pomembne takrat, ko je podjetje sposobno s precejšnjo zanesljivostjo predvideti vrednost hipotekarnih posojil s stalno obrestno mero, ki jih bodo posojilojemalci vrnili pred rokom zapadlosti v plačilo, te informacije pa uporabi kot podlago za obvladovanje izpostavljenosti obrestnemu tveganju. Dodatne informacije so lahko tudi razkritje dejstva, da temeljijo na pričakovanju ravnateljstva glede prihodnjih dogodkov, ter pojasnjujejo domneve o rokih za popravek vrednosti ali rokih zapadlosti v plačilo in kako se te domneve razlikujejo od pogodbeno dogovorjenih rokov.

71.

Podjetje prikaže, kateri od njegovih finančnih sredstev in finančnih obveznosti

72.

Zahteva v členu 67(b) se nanaša na obveznice, menice, posojila ter podobne finančne inštrumente, pri katerih gre za plačila v prihodnosti in ki prinašajo donos imetniku oziroma povzročajo stroške izdajatelju, ti pa kažejo časovno vrednost denarja. Ta zahteva se ne nanaša na finančne inštrumente, kot so naložbe v kapitalske inštrumente in izpeljani inštrumenti brez določljive dejanske obrestne mere. Na primer, čeprav so inštrumenti, kot so izpeljanke iz obrestne mere (tudi obrestne zamenjave, rokovne pogodbe in opcije), sicer izpostavljeni tveganjem sprememb poštene vrednosti ali denarnotokovnim tveganjem zaradi sprememb tržnih obrestnih mer, vendar razkritje dejanske obrestne mere ni potrebno. Če pa podjetje zagotavlja informacije o dejanskih obrestnih merah, mora razkriti vpliv varovanja poslov pred tveganjem, kot so obrestne zamenjave, na njegovo izpostavljenost obrestnemu tveganju.

73.

Podjetje se lahko izpostavi obrestnim tveganjem tudi zaradi posla, pri katerem v bilanci stanja ni pripoznano nobeno finančno sredstvo ali finančna obveznost. V takih okoliščinah podjetje razkrije informacije, ki uporabnikom računovodskih izkazov omogočajo razumeti tako vrsto kot tudi obseg njegove izpostavljenosti tveganju. Na primer, ko je podjetje prevzelo finančno obvezo dati posojilo s stalno obrestno mero, razkritje običajno vključuje tudi prikazano glavnico, obrestno mero in rok zapadlosti v plačilo za znesek, ki naj bi ga podjetje posodilo, ter pomembne določbe o tem poslu, ki povzročajo izpostavljenost obrestnemu tveganju.

74.

Vrsta poslov, s katerimi se podjetje ukvarja, in njihov obseg na področju finančnih inštrumentov določata, ali bo podjetje informacije o obrestnem tveganju predstavilo v opisni obliki, v obliki preglednic ali v kombinaciji obojega. Če ima podjetje različne finančne inštrumente, ki so izpostavljeni tveganju spremembe poštene vrednosti iz obresti ali denarnotokovnemu tveganju, se lahko odloči uporabiti eno ali več tehle metod predstavljanja informacij:

75.

V nekaterih okoliščinah podjetje lahko zagotavlja koristne informacije o izpostavljenosti obrestnim tveganjem tako, da prikaže vpliv zamišljene spremembe tržnih obrestnih mer na pošteno vrednost svojih finančnih inštrumentov ter na bodoči poslovni izid in denarne tokove. Take informacije so lahko na primer zasnovane na domnevni enoodstotni (100 osnovnih točk) spremembi tržnih obrestnih mer, ki se pojavi na datum bilance stanja. Med učinke spremembe obrestnih mer spadajo spremembe prihodka od obresti in odhodka za obresti, ki se nanašata na finančne inštrumente s spremenljivo obrestno mero, ter dobička ali izgube, ki so posledica sprememb poštene vrednosti inštrumentov s stalno obrestno mero. Prikazana občutljivost za obrestne mere se lahko nanaša zgolj na neposredne vplive spremembe obrestnih mer na obrestovane finančne inštrumente, ki so pripoznani na datum bilance stanja, saj običajno ni mogoče zanesljivo napovedati, kakšni bodo posredni vplivi spremembe obrestne mere na finančnih trgih in v posameznih podjetjih. Ko podjetje razkriva informacije o občutljivosti za spremembe obrestnih mer, mora prikazati podlago, na kateri je take informacije pripravilo, tudi vse pomembne domneve.

76.

Za vsako vrsto finančnih sredstev in finančnih obveznosti in drugih kreditnih izpostavljenosti mora podjetje razkriti informacije o svoji izpostavljenosti zaupanjskemu tveganju, med drugim tudi tele:

77.

Podjetje zagotavlja informacije o kreditnem (zaupanjskem) tveganju, da lahko uporabniki njegovih računovodskih izkazov ocenijo, v kolikšni meri bi nezmožnost drugih strank izpolniti svoje obveznosti lahko povzročila zmanjšanje vrednosti bodočih denarnih pritokov iz finančnih sredstev, ki so pripoznane na datum bilance stanja, ali zahtevati denarni odtok iz drugih kreditnih izpostavljenosti (kot je izpeljani kreditni inštrument ali izdana garancija za obveze tretje osebe). Nezmožnost te vrste povzroča izgube, ki jih podjetje pripozna v svojem poslovnem izidu. 76. člen ne zahteva od podjetja, naj razkrije oceno verjetnosti, da bodo v prihodnosti nastale izgube.

78.

Nameni razkrivanja zneskov, ki so izpostavljeni kreditnemu (zaupanjskemu) tveganju ne glede na morebitne povrnitve na podlagi udenarjenja poroštva („največja možna izpostavljenost podjetja kreditnemu tveganju“), so:

79.

Pri finančnih sredstvih, ki so izpostavljena kreditnemu (zaupanjskemu) tveganju, je običajno knjigovodska vrednost sredstev v bilanci stanja, od katere se odštejejo vse morebitne dolgoročne rezervacije za izgube, tisti znesek, ki je izpostavljen kreditnemu (zaupanjskemu) tveganju. Na primer, če gre za obrestno zamenjavo, izkazano po pošteni vrednosti, je običajno največja možna izpostavljenost nevarnosti izgube na datum bilance stanja knjigovodska vrednost takega inštrumenta, saj ta pomeni na podlagi sprotnih tržnih obrestnih mer izračunane stroške nadomestitve zamenjave v primeru plačilne nesposobnosti. V takih okoliščinah ni potrebno nobeno dodatno razkrivanje poleg tistega v bilanci stanja. Na drugi strani pa se lahko največja možna izguba podjetja zaradi nekaterih finančnih inštrumentov pomembno razlikuje od njihove knjigovodske vrednosti in od drugih razkritih vrednosti, kot je njihova poštena vrednost ali vrednost glavnice. V takih okoliščinah so potrebna razkritja, ki upoštevajo zahteve, izražene v členu 76(a).

80.

Finančno sredstvo, za katero velja pravno izvršljiva pravica pobotanja s finančno obveznostjo, v bilanci stanja ni predstavljeno tako, da bi bila od njega že odšteta ustrezna obveznost, razen če naj bi se poravnava zgodila na podlagi čistih zneskov ali hkrati. Kljub temu pa podjetje razkrije obstoj zakonite pravice do pobotanja, ko zagotovi informacije v skladu s 76. členom. Če mora na primer podjetje dobiti iztržek iz udenarjenja finančnega sredstva pred poravnavo finančne obveznosti, katere vrednost je enaka ali večja in v zvezi s katero ima pravico do pobotanja, lahko izkoristi to pravico in se izogne morebitni izgubi, če druga pogodbena stranka ne more izpolniti svojih obveznosti. Če pa bi se podjetje odzvalo ali bi bilo verjetno, da se bo odzvalo na neizpolnjevanje obveznosti s podaljšanjem roka udenarljivosti takega finančnega sredstva, bi prišlo do izpostavljenosti kreditnemu (zaupanjskemu) tveganju, če bi bile spremenjene okoliščine takšne, da bi bilo pričakovati odložitev udenarjenja iztržka na čas po datumu, na katerega bi bilo treba poravnati opisano obveznost. Da bi podjetje obvestilo uporabnike računovodskih izkazov, koliko je izpostavljenost kreditnemu (zaupanjskemu) tveganju v nekem trenutku zmanjšana, razkrije tako obstoj kot tudi učinek pravice do pobotanja, če je pričakovati, da bo tisto finančno sredstvo udenarjeno v predvidenem roku. Kadar zapade v plačilo finančna obveznost, za katero velja pravica do pobotanja, pred finančnim sredstvom, je podjetje izpostavljeno kreditnemu (zaupanjskemu) tveganju v celotni vrednosti takega sredstva, če pogodbena stranka ni sposobna izpolniti sprejetih finančnih obveznosti, potem ko je obveznost že poravnana.

81.

Podjetje lahko sklene enega ali več splošnih dogovorov o medsebojnem pobotanju, katerih cilj je omiliti lastno izpostavljenost kreditnim (zaupanjskim) izgubam, vendar ni nujno, da ti dogovori ustrezajo sodilom pobotanja. Če splošni dogovor o medsebojnem pobotanju bistveno zmanjša kreditno (zaupanjsko) tveganje, povezano s finančnimi sredstvi, ki niso pobotana s finančnimi obveznostmi iste stranke, lahko podjetje zagotovi več informacij o učinku takega dogovora. Tako razkritje kaže, da:

Zaželeno je tudi, da podjetje razkrije pogoje svojih splošnih dogovorov o medsebojnem pobotanju, ki določajo obseg zmanjšanja njegovega kraditnega (zaupanjskega) tveganja.

82.

Podjetje se lahko izpostavi kreditnemu (zaupanjskemu) tveganju tudi zaradi posla, pri katerem v bilanci stanja ni pripoznano nobeno finančno sredstvo, kot na primer pri finančnem poroštvu ali izpeljani kreditni (zaupanjski) pogodbi. Poroštvo za obvezo druge stranke ustvarja obveznost in izpostavlja poroka kreditnemu (zaupanjskemu) tveganju, ki ga je treba upoštevati pri razkritjih na podlagi 76. člena.

83.

Kopičenje kreditnega (zaupanjskega) tveganja je treba razkriti, če ni očitno iz drugih razkritij o vrsti poslovne dejavnosti in finančnem stanju podjetja ter če povzroči veliko izpostavljenost izgubi, če druge stranke ne morejo izpolniti svojih prevzetih obveznosti. Ugotavljanje takšnega kopičenja je stvar presoje ravnateljstva podjetja, ki mora pri tem upoštevati okoliščine, v katerih so podjetje in njegovi upniki. MRS 14 Poročanje o računovodskih informacijah po odsekih daje napotke za ugotavljanje odsekov v posameznih panogah ali zemljepisnih območjih, v katerih se lahko kreditno (zaupanjsko) tveganje nakopiči.

84.

Kreditno (zaupanjsko) tveganje se lahko nakopiči zaradi izpostavljenosti enemu samemu dolžniku ali skupini dolžnikov, ki imajo podobne značilnosti, na njihovo sposobnost izpolniti prevzete obveze pa bi lahko podobno vplivale spremembe gospodarskih ali drugih okoliščin. Med značilnosti, zaradi katerih se lahko tveganje nakopiči, spadajo vrsta dejavnosti, ki jih opravljajo dolžniki, na primer panoga, v kateri delujejo, zemljepisno območje, na katerem opravljajo dejavnosti, in raven kreditne sposobnosti skupin posojilojemalcev. Na primer izdelovalec opreme za petrokemično industrijo ima običajno kratkoročne terjatve iz poslovanja, ki nastanejo s prodajo njegovih proizvodov, v zvezi z njimi pa obstaja tveganje, da kupec zaradi gospodarskih sprememb v naftni industriji ne bo plačal dobavljenih proizvodov. Banka, ki običajno daje posojila na mednarodnem trgu, ima lahko več neporavnanih posojil, ki so jih najele manj razvite države, na njeno možnost izterjati ta posojila pa lahko slabo vplivajo tamkajšnje gospodarske razmere.

85.

Pri razkrivanju kopičenja kreditnega (zaupanjskega) tveganja mora podjetje tudi opisati skupno značilnost vsakega posameznega nakopičenja in vrednost največje možne izpostavljenosti kreditnemu tveganju, povezane z vsemi finančnimi sredstvi, ki imajo takšno skupno značilnost.

86.

Razen kot določa 90. člen, mora podjetje za vsako vrsto finančnih sredstev in finančnih obveznosti razkriti njihovo pošteno vrednost na tak način, da je mogoča primerjava z njihovo ustrezno knjigovodsko vrednostjo v bilanci stanja. (MRS 39 daje napotke za določanje poštene vrednosti)

87.

Informacije o pošteni vrednosti se zelo pogosto uporabljajo v poslovne namene pri ugotavljanju splošnega finančnega stanja podjetja in pri odločanju o posameznih finančnih inštrumentih. Te informacije so pomembne tudi za številne odločitve uporabnikov računovodskih izkazov, saj v mnogih okoliščinah kažejo presojo finančnih trgov o sedanji vrednosti bodočih denarnih tokov, ki so povezani z inštrumentom. Informacije o pošteni vrednosti omogočajo primerjave med finančnimi inštrumenti, ki imajo v bistvu enake gospodarske značilnosti, ne glede na namen posedovanja inštrumentov ter ne glede na to, kdaj in kdo jih izda oziroma pridobi. Poštene vrednosti so nevtralna podlaga za ocenjevanje ravnateljskega skrbništva, tako da kažejo učinke odločitev o nakupu, prodaji ali nadaljnji posesti finančnih sredstev ter o nastanku, nadaljnjem obstoju ali izpolnitvi finančnih obveznosti. Če podjetje finančnega sredstva ali finančne obveznosti v svoji bilanci stanja ne (iz)meri po pošteni vrednosti, mora z dodatnimi razkritji zagotoviti informacije o pošteni vrednosti.

88.

Za finančne inštrumente, kot so kratkoročne poslovne terjatve in dolgovi, ni potrebno razkritje poštene vrednosti, če je njihova knjigovodska vrednost sprejemljiv približek poštene vrednosti.

89.

Pri razkrivanju poštene vrednosti podjetje združi finančna sredstva in finančne obveznosti v skupine ter jih pobota samo toliko, kolikor so med seboj pobotane njihove ustrezne knjigovodske vrednosti v bilanci stanja.

90.

Če merimo naložbe v kapitalske inštrumente, ki niso uvrščeni na trg, ali izpeljane inštrumente, ki so povezani s takimi kapitalskimi inštrumenti, po nabavni vrednosti po MRS 39, ker njihove poštene vrednosti ni mogoče zanesljivo izmeriti, mora podjetje razkriti to dejstvo skupaj z opisom finančnih inštrumentov, njihovih knjigovodskih vrednosti, pojasnilom, zakaj ni možno zanesljivo izmeriti poštene vrednosti in, če je to mogoče, oceno intervala, znotraj katerega se najverjetneje nahaja poštena vrednost. Še več, pri prodaji finančnih sredstev, katerih poštene vrednosti ni bilo mogoče zanesljivo izmeriti, je treba razkriti to dejstvo, knjigovodsko vrednost taknega finančnega sredstva ob času prodaje in pripoznani znesek dobička ali izgube.

91.

Če naložbe v kapitalske inštrumente, ki niso uvrščeni na trg, ali izpeljane inštrumente, povezane s takšnimi kapitalskimi inštrumenti, merimo po nabavni vrednosti skladno MRS 39, ker njihove poštene vrednosti ni mogoče zanesljivo izmeriti, ni potrebno razkriti informacije o pošteni vrednosti iz členov 86 in 92. Namesto tega podjetje zagotovi informacije, ki so uporabnikom njegovih računovodskih izkazov lahko v pomoč pri lastni presoji o možnih razlikah med knjigovodsko vrednostjo finančnih sredstev in finančnih obveznosti ter njihovo pošteno vrednostjo. Poleg pojasnila glavnih značilnosti finančnih inštrumentov, ki vplivajo na njihovo vrednost, in razlogov za nerazkritje poštene vrednosti je treba zagotoviti informacije o trgu za take inštrumente. V nekaterih primerih zagotavljajo roki in določbe o inštrumentih, razkritih v skladu s 60. členom, dovolj informacij. Če ima ravnateljstvo za to razumno podlago, lahko izrazi tudi svoje mnenje o razmerju med pošteno vrednostjo in knjigovodsko vrednostjo finančnih sredstev in finančnih obveznosti, katerih poštene vrednosti ni mogoče zanesljivo določiti.

92.

Podjetje mora razkriti:

93.

Pri razkrivanju informacij o pošteni vrednosti je treba razkriti tudi uporabljeno metodo pri določanju poštene vrednosti in vse pomembne domneve, na katerih je njena uporaba zasnovana. Podjetje na primer razkrije informacijo o domnevah, ki se nanašajo na stopnje predplačil, stopnje ocenjenih zaupanjskih (kreditnih) izgub ter obrestne ali razobrestovalne (diskontne) mere, če so pomembne.

94.

94.

94.

94.

94.

94.

94.

94.

95.

Za namen razkritja informacij o kršitvah posojilnih sporazumov v skladu s členom 94(j) vsebujejo prejeta posojila izdane dolgovne inštrumente in finančne obveznosti, razen kratkoročnih poslovnih obveznosti po običajnem roku kreditiranja. Ko se takšna kršitev pojavi v obdobju in kršitev ni bila odpravljena, ali če rok vračila posojila ni bil prilagojen do datuma bilance stanja, se učinek kršitve uvrstitve obveznosti med kratkoročne ali nekratkoročne ugotovi po MRS 1.

96.

Podjetje mora uporabljati ta standard za letna obračunska obdobja, ki se začnejo 1. januarja 2005 ali kasneje. Njegova uporaba pred tem datumom je dovoljena. Podjetje ne sme uporabljati tega standarda za letna obračunska obdobja pred 1. januarjem 2005, razen če uporablja tudi MRS 39 (izdan decembra 2003). Če podjetje uporablja ta standard za obdobje pred 1. januarjem 2005, mora to razkriti.

97.

Ta standard se uporablja za nazaj.

98.

Ta standard nadomesti MRS 32 Finančni inštrumenti: Razkrivanje in predstavljanje, spremenjen v letu 2000.

99.

Ta standard nadomesti naslednja pojasnila:

100.

Ta standard umika osnutek SOPovega pojasnila D34 Finančni inštrumenti – odkupljivi inštrumenti ali pravice za imetnika.

MRS 1

Predstavljanje računovodskih izkazov (spremenjen 2003)

MRS 8

Računovodske usmeritve, Spremembe računovodskih ocen in Napake

MRS 16

Opredmetena osnovna sredstva (nepremičnine, naprave in oprema) (spremenjen 2003)

MRS 23

Stroški izposojanja

MRS 36

Oslabitev sredstev (spremenjen 2004)

MRS 37

Rezervacije, pogojne obveznosti in pogojna sredstva

1

Številna podjetja so dolžna razgraditi, odstraniti in ponovno vzpostaviti opredmetena osnovna sredstva. V tem pojasnilu se takšne obveznosti imenujejo obveznostih razgradnje, ponovne vzpostavitve in podobne obveznosti. Po MRS 16 nabavna vrednost opredmetenega osnovnega sredstva vključuje začetno oceno stroškov razgradnje in odstranitve sredstva ter ponovno vzpostavitev na ustreznem mestu, za katero nastane obveznost podjetja bodisi ob pridobitvi sredstva bodisi kot posledica uporabe sredstva v določenem časovnem obdobju za druge namene razen proizvodnje zalog v enakem časovnem obdobju. MRS 37 vsebuje zahteve glede merjenja obveznosti razgradnje, ponovne vzpostavitve in podobnih. To pojasnilo ponuja navodila glede obračunavanja učinkov sprememb merjenja obstoječih obveznosti razgradnje, ponovne vzpostavitve in podobnih obveznosti.

2

To pojasnilo se uporablja za spremembe pri merjenju katerihkoli obstoječih obveznosti razgradnje, ponovne vzpostavitve in podobnih obveznosti, ki so tako:

Obveznost razgradnje, ponovne vzpostavitve in podobne obveznosti lahko na primer obstajajo za razgradnjo obrata, sanacijo okoljske škode pri ekstraktivnih dejavnostih ali odstranitev opreme.

3

To pojasnilo razlaga, kako je treba obračunati vpliv naslednjih dejavnikov na spremembe pri merjenju obstoječih obveznosti razgradnje, ponovne vzpostavitve in podobnih obveznosti:

4

Spremembe pri merjenju obstoječih obveznosti razgradnje, ponovne vzpostavitve in podobnih obveznosti, ki izhajajo iz sprememb v ocenjenem časovnem okviru ali količine odtoka dejavnikov, ki omogočajo gospodarske koristi, potrebne za poravnavo obvez, kot tudi sprememba v diskontni meri, se obračunavajo v skladu s spodnjimi členi 5 do 7.

5

Če se ustrezno sredstvo meri z uporabo modela nabavne vrednosti:

6

Če se ustrezno sredstvo meri z uporabo modela prevrednotenja:

7

Popravljen amortizirljivi znesek sredstva se amortizira v njegovi dobi koristnosti. Zato se od trenutka, ko se ustreznemu sredstvu izteče doba koristnosti, vse nadaljnje spremembe obveznosti pripoznajo v izkazu poslovnega izida v času njihovega nastanka. To velja tako za model nabavne vrednosti kot tudi za model prevrednotenja.

8

Obdobno razreševanje diskonta se pripozna v izkazu poslovnega izida kot strošek financiranja v trenutku nastanka. Usredstvenje kot druga možna rešitev v skladu z MRS 23 ni dovoljena.

9

To pojasnilo začnejo podjetja uporabljati za letna poslovna obdobja, ki se začnejo 1. septembra 2004 ali kasneje. Uporaba pred tem datumom je priporočljiva. Če podjetje uporablja to pojasnilo za obdobja, ki se začnejo pred 1. septembrom 2004, mora to razkriti.

10

Spremembe računovodskih usmeritev je treba predstaviti v skladu s prehodnimi določbami MRS 8 Računovodske usmeritve, Spremembe računovodskih ocen in Napake. (1)